Kamniško sedlo – Brana (avgust 2011)
Enak vzpon sva z Markotom izvedla že pred natanko enim tednom, a nama je bilo zadnjič na sedlu tako luštno, da sva sklenila, da vse skupaj ponoviva tudi ta vikend. Čeprav bi turo tudi tokrat lahko zdelala v enem dnevu, sva izlet raje razpotegnila na dva in prenočila v koči na Kamniškem sedlu.
1.dan: Sobota.
Proti sedlu se odpraviva šele nekaj minut pred sedmo zvečer. V glavi nama igra logika, da nima smisla, da hlastava za zrakom pri 33°C, ko pa se lahko izogneva vročinskemu udaru in iz doline štartava šele, ko bo tahuda vročina že minila. Običajno bi se nama sicer po prihodu na vrh tako pozno uro, mudilo nazaj v dolino, a tokrat ne. Tokrat je bilo odločeno, da bova na sedlu prenočila…
… Iz Kamniške Bistrice se priklopiva na markirano pot proti sedlu. Mimo tovorne žičnice zagrizeva v prvi pošten klanec. Dodobra zadihava šele, ko se pot prvič nekoliko zravna. Potem kmalu sledi serpentinast vzpon in kot bi mignil sva pri Pastircih. No, čeprav do tja porabiva debelo uro, se nama zdi, da sva pri zasilnem bivaku hitro, kot bi sekala večino ovinkov. Po markirani poti nadaljujeva. Na tabli v bližini sicer piše, da je do vrha še 1h in 15minut, a sva zadnjič za zadnji vzpon porabila le slabih 40minut, zato računava, da bova enako hitra tudi tokrat. Že v spodnjem delu serpentin zadnjega vzpona naju ujame mrak. Zahajajoče sonce že zdavnaj ne seže več preko ramen Brane, da bi nama lahko obsvetljeval pot. Pohiteti morava. A bolj kot dan naju preganja ura, saj nisva povsem sigurna, do kdaj je koča sploh odprta. Nekaj minut pred 9to sva na cilju. Pred kočo se nahitro preoblečem, potem pa pohitim do oskrbnika. Na pult mu pomolim najini planinski izkaznici in ko vidi priimek na kartici, takoj ve čigava sva. Potem mi prizna, da je najino sobo (čeprav sem jo po telefonu rezervirala že iz doline), že skoraj prodal dvema Slovakoma, ki sta na “čakalni listi”, saj je bil prepričan, da naju na ta dan sploh ne bo. S to potezo tokrat ni bilo nič, saj je bila nakoncu ta majhna sobica za dva najina, Slovaka pa se bosta to noč morala zadovoljiti s skupnimi ležišči.
Pred spanjem sva potem še malo bulila v nebo, medtem ko so zvezde risale svojo pot…
… ja vem, naslednjič jim bo treba dat na razpolago več časa, da bodo na sliko narisale popolne kroge, osmice in druge kreativne figure 
… utrinkom pa bo dana priložnost ob kakem naslednjem meteorskem dežju, ko jih bo dovolj, da bo kakega ujelo tudi moje “slepo” oko…
GPS sled poti…
Kamniška Bistrica – Kamniško sedlo.gpx
2.dan: Nedelja.
Jutro na Kamniškem sedlu…
Brezveterje (zastava miruje)…
Razgled z Brane…
Pohodniki se vračajo iz Brane…
Pogled proti koči na Kamniškem sedlu (za njo Brana, desno spodaj Logarska dolina)…
Še GPS sled celotne poti…
Kamniška Bistrica – Kamniško sedlo – Brana.gpx
Andreja
Related posts:
Ta objava je bila objavljena v kategorijah Gorništvo in Turno smučanje, Leto 2011. Dodaj povezavo med priljubljene.