Dolina za Kopico – Preval Vratca – Velika in Mala Zelnarica – Velika in Mala Tičarica – koča pri Triglavskih jezerih (čez Štapce) – Planina Ovčarija (čez Prode) (avgust 2011)

Na las podobne ovinke čez Julijce sva daljnega oktobra 2006 prehodila že z Matejem, sedaj – skoraj 10let kasneje – pa sem vrhove Zelnaric in Tičaric prečesala še enkrat. Na 23km dolgo turo sva se z Markotom odpravila iz Planine Blato, v dobrih 2h in pol mimo Planine pri Jezeru in Planine Dedno polje dosegla preval Vratca, od tam prečila Malo Zelnarico in osvojila njeno višjo sestrico – Veliko Zelnarico, potem po grebenu opravila še z Veliko in Malo Tičarico in čez Štapce sestopila do koče pri Triglavskih jezerih. Prvo polovico poti sta nama pot prijetno popestrila še Blaž in njegova punca, ki sva ju mimogrede snela na Planini Blato, a so se naše poti kasneje razšle, ko sta z Zelnarice sestopila nazaj na preval Vratca in od tam naredila še ovinek proti Prehodavcem.

Ob 4ih zjutraj budilka prvič odropota budnico. Na pet minut bujenje ponovi še parkrat, potem pa je kolut mojega živčnega cvirna že tako odvit, da raje popustim in vstanem. Za mano proti kopalnici odcepeta še Marko. V naslednjih 15ih minutah opraviva s toaleto in zmečeva v ruzaka še tisto ropotijo, ki je zvečer ostala po omarah oz. del katere (hrana in pijača) sva raje pustila v hladilniku do jutra. Nekaj pred šesto sva tako že v avtu in vijugava proti Bohinju. Krajši postanek predlagam še pri Cukiju v Bohinjski Bistrici (nasproti “bencinske s kruhom”), ki nama je enkrat že zamesil solidno šalo kave in ko jo zdelujem po požirku, pri vhodu zamerkam Blaža – soseda iz Kranja. Presenečeno – “kaj pa on tukej tko zgodej?!” – mu pomaham proti vhodu. Za mizo potem, ko odide, prec pokomentiram, da ni druge, da gre tudi on najbrž s punco kam v hribe in da se danes zagotovo še kje srečamo. Še več – z Markotom celo stavim, da bova njegov avto potem videla na parkirišču Pl.Blato. Marko niti ne komentira moje teorije in spije kakav do konca. Še sama srknem slednji požirek potem pa predlagam odhod. Zunaj se je medtem že skoraj zdanilo. Čez kakih 15minut sva, tako kot še pet drugih, v koloni pred rampo na koncu Stare Fužine. Nisva izjeme, tudi naju opledejo za 10€ – za popravilo ceste. Ko odpeljem naprej, že v prvem ovinku podam mnenje glede ceste, čeprav se tokrat pošteno ugriznem v jezik. Cesto so namreč – verjetno niti ne dolgo nazaj – zasfaltirali skoraj do Blata in v celoti porihtali bankine. Svoje neupravičene kritike požrem že na prvem naslednjem kilometru, ko prepeljem čez prvi (in edini) makedam do Blata. Itak občutno hitreje, kot običajno čez vse bivše luknje – na vrhu Blata pa… Blažev avto! – “Ha, kaj sem ti rekla Marko?!”, se zasmejem in zmagovito odpeljem mimo, da še sama parkiram. Hitro pobaševa stvari iz avta in se podava na pot. Pri prvi tabli ju še enkrat pozdraviva in švigneva naprej. Po nekaj korakih se že ustavim, ker me nekaj heca GPS in tam naju s punco prvič prehitita. Potem krepko vodita vse do Planine pri Jezeru, kjer ju dohitiva v prvi klanec v smeri Dednega polja. Mimogrede izvem, da gresta tudi onadva proti Sedmerim, kar mi da vedeti, da se verjetno potem še srečamo kje pri koči, če bosta tam dovolj dolgo vztrajala. No, do Dednega polja potem vlečeva svojo debato in se na glavnem razpotju (pri koritu za vodo, kjer so table za možne pristope) usmeriva proti Dolini za Kopico. Na robu planine izsilim postanek, da preoblečem majico in ko se ozrem nazaj, opazim, da nama sledita. “Aha, ne gresta čez Prode…”, rečem Markotu, ki medtem pije. “Očitno…”, mi odgovori in vrže ruzak nazaj na hrbet. Potem nadaljujeva. Medtem sta že nekaj metrov pred nama, a se kmalu ustavita in počakata, da ju dohitiva. Na kratko podebatiramo kam pelje ta pot, potem pa vsak s svojim tempom zagrizemo v klanec. Po 2h in 10minut smo že tik pod prevalom Vratca, ki ga dosežemo v naslednjih 15minutah. Na prevalu me sonce, ki že osvetljuje vrhove naokoli, končno zmotivira, da izvlečem fotoaparat in naredim prve štih posnetke. Vmes Blaž svoji boljši polovici predlaga, da še onadva osvojita “en vrh”, a ženska beseda odloči, da vendarle nadaljujeta proti Prehodavcem.


Na prevalu se tako naše poti (prvič, a ne za dolgo) razidejo. Preko melišča prečiva Malo Zelnarico in nadaljujeva proti najinemu prvemu 2-tisočaku, ki sva si ga za danes zadala.





Vrh doseževa v dobrih 15ih minutah, saj se vmes kar nekajkrat ustaviva, da se razgledava in poslikava.




Ko vmes enkrat stopim na rob, da dobim boljšo perspektivo, opazim da zdelujeta zadnji vzpon tik pod vrhom. Kmalu osvojita Zelnarico še onadva.


Na vrhu se strinjata z mano, da je bilo vredno vzpona, potem pa se po isti poti vrneta do Vratc in sestopita proti Prehodavcem. Midva še kratek čas vztrajava na vrhu, da malo popijeva in pojeva, potem pa po grebenu sestopiva proti Tičaricama. Najprej osvojiva Veliko…






… nato pa kmalu še Malo Tičarico.



Čez Štapce sestopiva do koče pri Triglavskih jezerih, kjer imava prvi daljši postanek, potem pa čez Prode in Planino Ovčarijo…





… zašpiliva pot na Planini Dedno polje.

Še GPS sled prehojene poti…
Velika Zelnarica – Mala Tičarica.gpx

Andreja