9 glav na Triglav – odprava Bosa noga (september 2011)

Mesec september v svojem imenu že gosti mrrrzlo črko r, a je s temperaturami še krepko čez 20° letos še dovolj topel, da nekateri bosopetneži svojih nog še niso podkovali z gumiranimi podplati. 5im od skupno 9ih, ki s(m)o se na minulo sončno soboto – v organizaciji ŠD Bosa noga – odpravili na tradicionalni bosonogi pohod na Triglav, je podvig z bosimi petami tudi v celoti uspel (“Kapo dol fantje!”), ostali z bolj razvajenimi podplati pa smo del poti pregoljufali v čevljih. A vsi smo vsaj poiskusili in bomo naslednje leto s prvimi bosimi koraki po mehki travi začeli že maja, potem pa preko poletja podplate postopno privajali na bolj zagulene podlage, tj. vroč asfalt, iglice, zdrobljene školjke, ostre čeri, risalne žebljičke, steklovino, grobo kamenje in se konec avgusta/začetek septembra zopet spopadli s samo Triglavsko steno! 😉

Ostale bose noge so se na pot iz Rudnega polja proti Planiki podale že v petek sredi dneva, medtem ko sva druga dva v petek še pridno delala za nove čevlje:) in se na pot odpravila šele v soboto zgodaj zjutraj. Ker sva ovinke čez planino Konjščico, Studorski preval, mimo Vodnikove koče in do razpotja na Konjskem sedlu prehodila že nič kolikokrat (npr. ko sem šla pred leti prvič na Triglav ali letos na repu zime, ko sva se po tej poti povzpela do Kredarice), sem predlagala, da se tokrat za spremembo odpraviva proti Planiki kar iz Doline Krme.

Za pot čez Zgornjo Krmo, Kurico in Konjsko sedlo do doma Planika nama je vzelo 3h10minut (skupaj s postanki), za sam vzpon od Planike na vrh Triglava pa še dodatno uro, čeprav bi zmogla vrh oblaviti hitreje, če bi le bile zajle in klini na ta dan manj okupirane.
Medtem, ko sva se sama še borila za mesto ob zajli, je skupina bosonogcev že okupirala vrh, midva pa takole naskokovala steno in z ostalo procesijo frcala kamenje v dolino (gužva za znort!).

Že med potjo sem se vsakič, ko sem pogledala v svoje, od skalovja nacefrane dlani, spraševala :”Pa kako jim rata?!” (beri: unim z bosimi nogami!) in po formuli za uspeh na vrhu povprašala kar očeta Bose noge, Davida. Ta mi je priznal, da prava bosa noga čevlje obuje le v mesecih s črko r, ostale mesece pa večinoma pohajkuje naokoli brez njih, saj le tako ohranja visok prag bolečine! Potem dvigne nogo in pokaže svoj “šolan” podplat :X …

No, ker so nekateri med nami vrh osvojili šele prvič v življenju, so bili temu primerno nagrajeni 😛 . Priznam, da sva na račun Markotovega krščenja z vrvjo uživala tudi (oz. predvsem) midva z Davidom 😀 .

Čeprav se je na vrhu našega Očaka obetala še čisto prava bosonoga poroka, pa le-te vsi žal nismo dočakali, saj nas je v dolino sterala gosta megla, ki je za nekaj časa popolnoma ohromila modrino okrog Aljaževega stolpa. O tem dogodku je več zapisal David na uradni spletni strani ŠD Bosa noga (klik), kjer je spisal tudi končno poročilo 3.tradicionalnega bosonogega pohoda na Triglav in razkril kateri biatlonec je svoje tekaške smuči in palice pustil v dolini in z ostalo četverico osvojil vrh z bosimi nogami. Preberi tukaj!

Še GPS sled prehojene poti…
Dolina Krme – Zgornja Krma – Konjsko sedlo – Dom Planika – Mali Triglav – vrh Triglava.gpx

Andreja