Klavrna napoved za gorski svet nas skoraj prepriča, da na prosto nedeljo ostanemo doma. V silni želji po hribih zvečer še enkrat poiščem potrditev na vseh možnih “aukejweatherjih” in “vremeon.net-it”, če bo treba RES gnit doma, potem pa preobrat! Brskanje obrodi sadove, saj ugotovim, da se nad Trento prične jasnit že v zgodnjih urah. Še sama ne verjamem najbolje tem svojim ugotovitvam, a vseeno uspem prepričati Markota, da se zgodaj zjutraj odpravimo proti Trenti. Ker nam le-ta (Trenta) od doma ni ravno blizu, se od doma odpravimo še v trdi temi. Ko pridemo do Kranjske Gora pogled v nebo ni prav nič obetaven. “Uliva” se tudi čez Vršič, potem pa nekje na 50.serpentini ruske ceste dež postopno poneha. Skoraj. Parkiramo na manjšem parkirišču ob cesti in krenemo na pot. Začetek ni vzpodbuden, saj nas na prvih korakih še vedno spremljajo kaplje, potem pa se oblačnost na lepem začne trgati. Z višinci je na nebu vse več modrine in manj oblakov in vse bolj verjamemo, da moja teorija tokrat zAdrži vodo (dež)…
Pot po gozdu nas kmalu pripelje do potoka Beladovec z nekaj manjšimi slapovi. Že zaradi Lumpe, ki je nora na vodo v vseh agregatnih stanjih, je postanek tam obvezen. Od potoka pot mestoma postane manj strma in se ponekod povsem položi, kasneje pa se spet prične zmerno vzpenjati v ključih. Vse redkejši je tudi gozd in svet se odpre, ko nas muljatera pripelje do Trebiškega dola. Pri lovski koči snamemo ruzake, da pijemo, potem pa nadaljujemo po razgledni dolini (nad glavami že vidimo Špičje, Veliko glavo, Velikega Konja…). Kmalu prispemo do razpotja, kjer se priklopi pot iz Zadnjice. Teren postane znan, saj sva od tod naprej že hodila, ko sva se na Prehodavce, resda ponoči, povzpela iz Zadnjice in potem bivakirala, naslednji dan pa potem malo zgubljala po dolini Sedmerih. Pot po muljateri je spodaj povsem kopna, z višino pa na vse več mestih prekrita s snegom. Višje ko gremo, vse večkrat smo prisiljeni prečiti snežišča. Sprva so le-ta krajša in prečenje ni težavno, v zgornjem delu, kjer markirana pot po muljateri preči prepadna pobočja, pa ta lahek vzpon na Prehodavce dobi povsem drugačen predznak. Ker s seboj nisva imela derez in ker že lep čas pred nami ni nihče hodil tod mimo, postane prečenje manjši izziv. Ponekod na bolj sončnih legah sneg hitro kloni pod čevlji, ponekod pa podlaga preseneti in se le z napori vda. Korak postane nezanesljiv in mi je ob zdrsu noge večkrat malo zastal dih. Faktor strahu mi je zravn dodatno pumpala še Lumpa, ki se mi je pred očmi začela dričati po tisti plazovini. Namenoma! Ker ji je očitno zadogajal film iz Moličke planine (prilagam filmčk https://www.youtube.com/watch?v=fsfKPpLXfhI ) in je dojela, da s strmino leti le še hitreje. Brez vsakršnega strahu je mula spust ponovila kar nekajkrat preden nama jo je uspelo prepričati, da je treba naprej. Ko zdelujemo zadnje metre pod zadnjo prelomnico molim vsak meter, da nebi do vrha bilo več takih odsekov. Kar naenkrat smo “čez” in pred sabo že vidimo bivak. Speštan muffin iz ruzaka na vrhu je bil zaradi teh ibeng po poti samo še slajši, čeprav se mi je nekje v grlu zatikala še misel na sestop po isti poti. Na toplem majskem soncu bi lahko vztrajali v nedogled, a je bilo po dobri urici nirvane pri bivaku, treba obleč dolge rokave in se odpraviti v dolino. Po previdnem sestopu v dolino, je bil sklep dneva pri avtu jasen: Prav škoda bi bilo na tak dan ostati doma!
Andreja
