Jalovčev ozebnik – Kotovo sedlo – bivak pod Kotovim sedlom

Opažam, da me na Jalovec ne vleče. Podobno je kot z Mangartom pa Triglavom, pa še kakim čislanim iz seznama naših najvišjih gora. Na Triglav tudi ne grem več. Najverjetneje ne. Enkrat bi bilo lih zadost, tretjič je bilo že dvakrat preveč. Gužva. Gužva mi ne sede in vsako leto je huje. Sedaj me že moti. Vse je lepo gor, všeč so mi vse poti, po katerih sem ga osvojila.. so razgibane, razgledi so za sladkorno, občutek, da višje pri nas ne gre, je na vrhu tut posebne sorte, tudi to priznam. Všeč mi je tudi, da ni kratkih (po času in kilometrih) dostopov, ker le na tako dolgih turah res lahko dojameš “širino”/prostranost terena (Julijcev). Ampak Triglav, ki je oblegan praktično v vseh mesecih, tričetrt tega čara izgubi, takoj ko stopim nanj. Vedno nehigienična gužva. Ni to zame, tako kot niso vse te razne “pasje prireditve” od Ljubljanskega maratona dalje… Preveč galame me nervira in se ji zato, če se le lahko, najraje izognem v velikem loku… Z leti obiskovanja gora, pa sem spoznala predvsem to, da so največkrat lepši razgledi proti najmogočnejšim, ne dol z njih… Dan po dežju napadeva priljubljeno Kotovo sedlo. V tihi želji, da na ta dan “cela Slovenija” ostane spodaj v Planici na oviratlonu. 😉 

Izbereva krožno pot. Za gor po melišču mimo Jalovčevega ozebnika. Potem na sedlo, s sedla na nek neimenovan(?) vrh nad njim po dodatni razgled proti Mangartu, potem pa sestop mimo bivaka in čez balvane nazaj v Planico… Potešena!!

Andreja