Pl.Laz – Lazovški preval – Hribarice – razcep Dolič/Kanjavec – Sedmera jezera – Prehodavci – Dvojno jezero – čez Prode – Dedno polje – Pl.Jezero

Neusmiljeno se bliža letošnji odhod v Dolomite, kamor letos zopet odhajava na nekajdnevni aktiven dopust. Saj ne, da se ga ne veselim, nasprotno, v resnici že prav težko čakam, da končno že greva, a malo nesigurnosti je vseeno v zraku, ker ne vem kako dobro sva letos založena s kondicijo. Ne gre za to, da nebi zmogla posameznih zastavljenih ciljev, le to je, da ne vem, če sva zmožna vsak dan zdelovati tak tempo, ko vmes prazvaprav ne bo nobenega pravega počitka in časa za regeneracijo. Ker se še kako zavedam, da moje apetite lahko pohrusta že samo nepredvidljivo vreme, na katerega pač nimam vpliva, ne dovolim, da bi kak cilj ostal neosvojen na račun slabe fizične nepripravljenosti. No, saj ne da bi polagala “joker-ja” na to, da lahko v zadnjem momentu nadoknadim manjkajočo kondicijo, le zanimalo me je, kako pripravljena sva, ko gre za malo daljši napor. Za ta, neke vrste test pripravljenosti, izberem krožno pot po Julijcih, ki sem jo v resnici že zelo dolgo mlela v glavi. Mislim predvsem na brezpotni svet doline za Debelim vrhom, ki me je mikal od dneva, ko sva ga prvič z Matejem občudovala z vrha Lazovškega prevala in potem kasneje zamikal zopet, ko sem ga občudovala z vrha Kanjevca…


Preko noči dež poneha in nam nameni vlažno in precej hladno jutro. Na izlet zopet vzameva Lumpo, da ji ubijeva odvečno energijo, preden jo oddava v nekajdnevno varstvo. Hiperaktiven pes ne pozna zgodnje ure in ker se ji itak ne sanja kako dolga pot jo čaka,ne špara energije od sekunde, ko jo izpustiva iz prtljažnika. Da ji slediva, hodiva njen tempo, zato smo še pred sončnim vzhodom na, še v senco odeti, planini v Lazu. Jutranji hlad (vlaga) in nizke temperature (okrog desetice) na planini, sta krivec za občutek zanohtanih prstov, zato pogled v bundah iz planine v smeri proti Lazovškemu prevalu, ki se od sonca že barva rumeno, prav pogreje. Medtem, ko s težavo zmorem nekaj slik z vsemi digitalnimi prsti, se Lumpa in Marko že “izgubita” med rušjem proti prevalu. Čez čas ju spet dohitim in skupaj nadaljujemo pod ostenji Ogradov. Prvi žarki nama odtajajo členke in hoja v hipu postane bolj prijetna. Še preden dosežemo preval, je mraz že dodobra pozabljen, saj sonce že prijetno greje, vmes pa našo pozornost ukrade predvsem gams, ki se pase pod steno Debelega vrha. Ko se mu preveč približamo, zbeži proti Mišeljskemu prevalu. Preden se tega zavemo, smo kar naenkrat v brezpotnem svetu, kjer se izgubi vsakršnjo sled (markacije), naša edina orientacija od tu naprej so le še kamniti možici, ki nam nakazujejo najlažji prehod preko doline za Debelim vrhom. Na vrhu Lazovškega prevala naredimo prvi “resnejši” postanek. Razgledi s te točke so mi res špica. Odročnost pa res poservira mir in tišino in sam občutek, kot da imamo vse zase, je enostavno božanski. Prav hudomušno pomaham vsem, ki tisti hip uživajo na Triglavu in si mislim, kar naj, zame je tole čar in bistvo, zaradi katerega hodim v hribe!
Iz prevala sledi strm spust po melišču pod Debelim vrhom. V nekaj minutah izgubimo kar nekaj višincev, ki jih je potrebno v nadaljevanju poti postopoma osvojiti nazaj. Mestoma imamo kar resen problem s sledljivostjo kamnitih možicev. Le-ti so lepo zakrinkani med vsem ostalim kamenjem, večini pa tudi manjkajo glave, najverjetneje jim jo je odnesel zadnji snežni plaz. Mimogrede jih postavljava nazaj, v pomoč vsem, ki bodo tod čez hodili za nami. Tako brezskrbno pohajkovanje po dolini, sicer polni globokih brezen, in občudovanju vsega okrog sebe, povsem izgubimo občutek za čas. Pot nam vsem mine s svetlobno hitrostjo in tudi Lumpa, kljub že vsej prehojeni poti, še ne kaže nikakršne utrujenosti. Prav oživi, ko pridemo do vsake najmanjše flike snega, da se na njej malo povalja in tako osveži.
Na Hribaricah nad nas zaokrožijo prvi oblaki. Triglav v daljavi je kmalu povsem skrit pod kapo in ne traja dolgo, ko se oblačnost razpotegne tudi čez Kanjavec in Poprovec. Pri razcepu za Dolič nas pozdravi razposajen kozorog, ki nam dobesedno postavi barikado čez pot. Ko vidi, da mu nič nočemo, dovoli celo, da ga poslikam iz vseh možnih zornih kotov. Prava atrakcija je tudi za Lumpo. Ko se nas naveliča, se nekoliko umakne, mi pa sklenemo, da Kanjavec pustimo za kdaj drugič, saj se oblaki razvlečejo že praktično čez celotno vidno nebo. Na hitro stisnem še slikco v smeri proti Triglavu in ravno, ko želim naprej, iz smeri Doliča pride nasproti neka znana postava. Hmmm,”kaj ni to Matej Kavčič”… in potem kar direkt vprašam: “Matej, si to ti?!”.. Hehe, seveda je tapravi. Res je mejhen ta svet – ampak že večkrat se je izkazalo, da boš nekoga težje ponovno srečal v dolini, kot pa nekje bogu za hrbtom. Taka naključja so že nekaj povsem normalnega. Takoj se zaklepetava in ko ugotovimo, da gremo vsi v isto smer, del poti nadaljujemo skupaj. Ob prav prijetnem klepetu nam mine pot čez planoto Hribaric. Naše poti se spet ločijo na razpotju za Prehodavce/Triglavska jezera, saj s punco Sabino nadaljujeta proti dolini za Kopico. Mi se odločimo, da sestopimo v smeri proti Zelenemu jezeru.
Strm spust nas pripelje tik nad Zeleno jezero. Napis na večjem kamnu nas usmeri proti Prehodavcem. Ti so na trenutke edina s soncem obsijana točka, potem jih spet zakrijejo meglice. Na vrhu sledi daljša pavza in deležni smo celo nekaj sonca, zaradi česar potem le še malo bolj zavlačujemo z odhodom. Ko spraznemo ruzaka, potem vendarle naredimo premik čez dolino Triglavskih jezer. Pri Ledvički se ponovno razjasni in sonce nas razvaja praktično vse do avta. Vmes postanek naredimo tudi pri koči pri Dvojnem jezeru, da spijeva kavo. Ker ima kava tudi tokrat kontra učinek, se za kratek čas zleknemo še na drugi strani jezera. Lumpa nahitro odspi celo kratek “powersleep”. Revca si je nekje po poti ranila blazinico na zadnji tački in potem s krvjo markirala pot vse naprej do jezera. V dvojnem jezeru ji Marko spere tačke in pošprica z vodo. Voda jo povsem potolče in ob prvi priložnosti “stegne vse štiri od sebe”, da počije.
Proti izhodišču nadaljujemo čez Prode, Dedno polje in Planino Jezero. Tokratno pot okol rit u varžet smo zašpilili pri odcepu za Laz, malo na Blatom. Na cilju me veseli predvsem, da je tako (37+km) dolgo pot zmogla tudi Lumpa. Poškodbo blazinice na ostri skali je velemojstrsko prenašala do zadnjega metra in se okronala z nazivom prvega pasjega markacista, saj je brezpotni svet doline za Debelim vrhom po novem markiran ne le s kamnitimi možici, ampak tudi s pasjo krvjo 🙂 . Nč Jože, požen v Dolomite, mi smo prpraulen!

Andreja

This entry was posted in Gorništvo in Turno smučanje, Leto 2017. Bookmark the permalink.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja