Pl.Jezero – Pl.Dedno polje – Mala Tičarica

Na repu mojega letošnjega letnega dopusta se z Jakom podava na Malo Tičarico. Nazadnje sva bila z Jakom skupaj v hribih ne davno tega na Mrežcah in takrat ugotovila, da sta poleg Komne, Debela peč in Viševnik edina vrhova v Julijcih, na katerih je Jaka že bil. Že takrat sem mu obljubila, da ga naslednjič potem peljem nekam “umes”. In ker obljuba dela dolg tako dolgo, dokler se je ne izpolni, je moja ponudba jasna. Nekam nad Bohinj. Na izbiro mu dam Malo Tičarico ali Ograde. Med obema precej razglednima vrhovoma, izbere Tičarico. Itak, samo zaradi imena! Na ta vroč poletni dan, sva se tako povzpela na tega “mejhnega tiča” 😉 

Izlet tokrat zaznamujejo visoke temperature, saj je Slovenija trenutno v primežu enega hujših vročinskih valov v zadnjih letih. Zgoden štart iz izhodišča (6.30) nama prihrani nekaj nepotrebnega utapljanja v lastnem švicu, saj sva na vrhu še pred 10.uro. Nebo brez oblačka na vrh zvabi še nekaj drugih pohodnikov. Največ jih ujameva na Štapcah, razen dveh, so vsi prihajali iz smeri Dvojnega jezera (glede na zgodnjo uro sklepava, da so tam prenočili). Nekateri so odšli proti Zelnaricam, midva pa imava proti vrhu družbo mlajše Čehinje, ki sama blodi po naših hribih. Vsa navdušena mi na vrhu našteje vse države, po katerih je že hribolazila v zadnjih letih in bila trdno odločena, da so ji bile naše gore “far beyond all those”, daleč najlepše. 🙂 Po obveznem slikanju, je sestopila “samo Čeh zna kam” in nama pustila vrh samo zase, da sva lahko umiru pomalcala <—– hahahahahaha, ker vic:):) V resnici so leteče mrovle žrle naja. Res, nenormalno velik jih je bilo tam gor :/ . Ker pameten odneha, sva se kmalu vdala in spokala v dolino. Ampak kot bi veljalo “Kdor godrna nad malo nadlogo, velike nadloge vreden je!”, sem na poti proti Dednem polju v zadnjem hipu zadržala adidasko v zraku in ne zahodila modrasa. Brrrrrrr, kač ne maram pa fertik! Še čudn’, da sem tako mirno odreagirala. Kratek “krikec” in ko da nič ni, ga pokazala še Jaku (pomeni, še enkrat pogledala na lastne oči!) 🙂 (napredek, glede na to, da sem še dan prej na poti na Krn padla po tleh, ko sem v zadnjem hipu prestopila slepca, ker me ta ni videl in še pravočasno umaknu. <– my ass, da se kača sama umakne človeku… zgleda se samo men ne grrr!!!) Eh, kača gor al dol, dan v hribih je bil spet neponovljiv. 😉

Andreja