Planina v Lazu – Ogradi – Pofotkaj planet

september 2017
P	T	S	Č	P	S	N
	1	2	3
4	5	6	7	8	9	10
11	12	13	14	15	16	17
18	19	20	21	22	23	24
25	26	27	28	29	30

V soboto sva bila na Ogradih. Ograjena z meglo vse od podna pa do vrha. Megla v niansah od goste, še bolj goste do “ne vidm prov čist nč”. Potem pa je žarek upanja vendarle predrl tisto gosto smetanco, ki jo je veter vztrajno prelival čez najin vrh in naju preprič(ev)al, da naj (še) čakava. Uro pa pol je trajalo, preden je megla končno spustila tist zanikrn bel firnk in predstava, v kateri sva imela najboljše sedeže, se je začela. Najprej nama je namenila pogled proti Najvišjemu. Pa za pokušino en K od Krna. Sledil je še Debeli vrh. Res za sekundo pa še tist ne v celoti. Toliko, da je po domač’ rečen “zrajcala”, da sva hotla ‘met celo sliko! In sva čakala. In čakala…… No, in na koncu le dočakala! Na koncu je bila slika 360° kot se šika!

Zjutraj navijam, da se malo zganeva in pohitiva na Blato (na tisto Blato nad Bohinjem, da ne bo pomote 😀 ). Nekako se pred štartom od doma zgodi tisoč in en nepredvidljiv dogodek, ki naju zadrži doma več kot sem si želela. Malo nervoze je bilo potem čutiti v tački za gas, ko sem pohojala “plin” proti Gorenjski. Med vožnjo se je počasi že začelo daniti in že ustaljeno, tisti ki ne vozi, tačas pregleda spletne kamere. Kamere na Voglu so vse po spisku odete v meglo, kameri na Kredarici pa razkrijeta, da so zunaj le najvišji vrhovi. Znajdeva se v dilemi, če bo najin današnji cilj – Ogradi – sploh zadost visok, da bova nad mejo megle/oblakov. Na Blatu zato še enkrat zaženeva živo kamero na Kredarici in ugibava: “Če je zunaj Tošc, ki je visok skoraj 2300m, potem zna biti višina Ogradov, ki so približno 200m nižji, ravno nekje na meji – višina bo ravno zadostovala al’ pa bo ravno malo zmanjkalo”. Nič, odločiva se, da greva vseeno na Ograde in reskirava, da s soncem morda ne bo nič. Nazadnje sva bila gor novembra 2011 in že nekaj časa sem si spet želela it gor v tisto samoto. Na Blatu pobaševa opremo in zagrizeva v klanec proti Lazu. Kljub solidnemu tempu čutim, da vreme požira voljo do hoje. Tolažim se, da je bila napoved boljša od tistega kar trenutno gledam. Nekako se pretentam. Pred zadnjim ovinkom do razcepa za Laz še vneto razlagam, da samo na hitro skočim dol do bajt, da jih slikam, a me slikarija mine taprvo sekundo, ko v lukni zazeva tista siva žalost na m – megla. Že celo pot je vse na m, ne rabim še slik na m! Vrnem se do razcepa kjer me čaka Marko in nadaljujeva v smeri Krstenice. Po desetih minutah skreneva s poti in se usmeriva proti Ogradom. Megli ni videti konca, z višino postane le še gostejša in kmalu se mi na laseh začne nabirati kondenz. Z višino umira tudi najino upanje, da bova splezala nad meglo.

Vseeno se povzpneva do vrha, vsaj toliko, da se pofočkava in pomalcava.

Ko zdelujem svojo turistično pašteto, opazim da se nekaj zablešči skozi meglo. S polnimi usti zblebetam: “Marko, glej, nebo…………..

je bil 🙁 “,… res za tren trenutka in potem spet “magla svuda oko nas”. Bolj kot sem obračala glavo in z’jala v tisto prazno belino, bolj so se mi krogi risali pred očmi. Vsa premražena od fajhta, se odločiva, da vseeno še malo počakava, če bo kej, bo, če ne pač greva. Uležem se v zavetrje za rušje, zaprem oči in si domišjlam, da ne piha več in da sonce že malo greje. Mine četrt ure in potem zaslišim Markota: “Poglej na levo…”…. “Marko, kaj je blo to?!?” vprašam retorično. “Ja Triglav ane!”…

“Jaaaaaaaaa!!! Še največ pol ure in sončni žarki bojo predrli tole plast megle. Boš vidu!” Zarad tistih nekaj “oken” modrega neba sem spet verjela, da se bo meja spustila ravno za tistih nekaj metrov in bova potem dovolj visoko. Potem se je spet nekajkrat povsem zaprlo in odprlo, kot bi en dvigal in spuščal zastor v gledališču. Ampak vsakič, ko se je odprlo, je bilo bolj zanimivo, zato sva se prekladala sem in tja po vrhu, iskala čim boljši zic in nestrpno čakala na nadaljevanje! (ke so kokice, ko živčno čakaš!? 😀 )