Sedmera jezera – Prehodavci – Zadnja Lopa – Malo Špičje

Kam drugam, ko pozlatijo macesni, kot pa nekam v visokogorje. Noge bi šle drugam, ampak srce spet vleče v dolino 7J. Zaradi macesnov! Da ubijeva tri muhe na en mah, v isti potezi osvojiva še dva vrhova v grebenu Lepošpičja , 2115m visoko Zadnjo Lopo in 2312m Malo Špičje. 


Avto pustiva na Planini Blato in se odpraviva proti Dednemu polju…


Po 2h in pol hoje sva pri Dvojnem jezeru.









Na zadnjem puklu pred Velikim jezerom ujameva skupino Hrvatov, ki maširajo proti Triglavu.


Veliko jezero/Jezero v Ledvicah




Zeleno jezero, v ozadju najina današnja cilja – desno Zadnja Lopa in zraven nje Malo Špičje.



A preden napadeva vrhova, morava narediti ovinek mimo Prehodavcev.





Prispeva do razpotja. Nadaljujeva v smeri Lepošpičja, ki se dviga pred nama.

Še en pogled nazaj proti bivaku/koči…

… Slediva markacijam, ki so tu res gosto nastavljene… (domnevam, da je pot zaradi številnih brezen in škrapelj v megli precej težko sledljiva)

Vzpon na Zadnjo Lopo.


Vrh Zadnje Lope…


Sledi strmejši vzpon, a se svet tik pod vrhom Malega Špičja spet položi. Vrh je prostoren, na njem pa naju na ta popoln dan pričaka le kamnit možic. 



V taki idili se čas ustavi. Privoščiva si “spešl offer” iz ruzaka. Tokrat si v hrib vzamem zjutraj doma pečene slanike. Manjko sira ali salame za zraven dopolne čudovit razgled vse naokoli! 













Po urci pavze na vrhu je bilo treba pobrat šila in kopita in sestopit v dolino. Čakala naju je še dolga pot nazaj (cca 16km še v obratni smeri).








Del poti je poln brezen in škrapelj…








Medtem, ko mene fascinira kraški teren, si Marko na razpotju privošči krajši počitek.


Pomahava Prehodavcem v pozdrav do naslednjič in nadaljujeva proti 7J. 

Mimo Rjave mlake…

… Zelenega jezera…

… prispeva nazaj do Velikega jezera, kjer se ustaviva toliko, da pijeva. Sonce pošteno greje in tekočina kar “steče čez naja”.





Še “malo” in bova pri avtu. Seveda je to slana šala, saj naju v resnici čaka še cca 2h30mins hoje do izhodišča in misel na to je prav mukotrpna! Zadnjega dela poti (tj. sestop od Dednega proti planini Jezero in naprej proti planini Blato) se namreč prav nič ne veseliva. Za gor gre, na dol pa vedno kovneva šodr, ki se kobala pod nogami. 



Po 31km+ in prehojenih 1684višincih sva tako vesela avta, da bi kar zajokala od sreče hihi 🙂 😛 . Zdelana, a zadovolj(e)na odpujsava proti domu 😉 . 

Andreja

This entry was posted in Fotografija, Gorništvo in Turno smučanje, Leto 2017. Bookmark the permalink.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja