Kdor misli, da je potrebno prečkati oceane, da bi doživel pravo indijansko poletje, se hudo moti. Listje obarvano v pisan spekter barv med rumeno in rdečo, modro nebo brez oblačka in predvsem prijetne poletne temperature v visokogorju oblubljajo, da depresivne sive jeseni – odete v celodnevno meglo do tal in redkimi sončnimi žarki – niti v dolini letos ne bo. Če gre tokrat zaupati napovedi, bodo prve bele snežinke namreč že jutri v opomin, da je zima tik pred vrati. Zadnje tople poletne dni, ki so se tako lepo zavlekli v september in oktober, sem želela preživeti nekje v hribih in za tako indijansko poletje izbrala vrh v Julijcih s smiselnim imenom – Indijanec. A kaj, ko z dobrim namenom nakoncu žal ni bilo nič, saj mi je osvojitev vrha preprečila huda migrena – kot posledica prenizkega pritiska – ki me je prisilila, da sem odvečno energijo “izlila” za bližnji borovec in me s Kriških podov, z zadnjimi atomi moči, nagnala domov v posteljo :(.

Mesec september v svojem imenu že gosti mrrrzlo črko r, a je s temperaturami še krepko čez 20° letos še dovolj topel, da nekateri bosopetneži svojih nog še niso podkovali z gumiranimi podplati. 5im od skupno 9ih, ki s(m)o se na minulo sončno soboto – v organizaciji ŠD Bosa noga – odpravili na tradicionalni bosonogi pohod na Triglav, je podvig z bosimi petami tudi v celoti uspel (“Kapo dol fantje!”), ostali z bolj razvajenimi podplati pa smo del poti pregoljufali v čevljih. A vsi smo vsaj poiskusili in bomo naslednje leto s prvimi bosimi koraki po mehki travi začeli že maja, potem pa preko poletja podplate postopno privajali na bolj zagulene podlage, tj. vroč asfalt, iglice, zdrobljene školjke, ostre čeri, risalne žebljičke, steklovino, grobo kamenje in se konec avgusta/začetek septembra zopet spopadli s samo Triglavsko steno! 😉

Na las podobne ovinke čez Julijce sva daljnega oktobra 2006 prehodila že z Matejem, sedaj – skoraj 10let kasneje – pa sem vrhove Zelnaric in Tičaric prečesala še enkrat. Na 23km dolgo turo sva se z Markotom odpravila iz Planine Blato, v dobrih 2h in pol mimo Planine pri Jezeru in Planine Dedno polje dosegla preval Vratca, od tam prečila Malo Zelnarico in osvojila njeno višjo sestrico – Veliko Zelnarico, potem po grebenu opravila še z Veliko in Malo Tičarico in čez Štapce sestopila do koče pri Triglavskih jezerih. Prvo polovico poti sta nama pot prijetno popestrila še Blaž in njegova punca, ki sva ju mimogrede snela na Planini Blato, a so se naše poti kasneje razšle, ko sta z Zelnarice sestopila nazaj na preval Vratca in od tam naredila še ovinek proti Prehodavcem.

Enak vzpon sva z Markotom izvedla že pred natanko enim tednom, a nama je bilo zadnjič na sedlu tako luštno,  da sva sklenila, da vse skupaj ponoviva tudi ta vikend. Čeprav bi turo  tudi tokrat lahko zdelala v enem dnevu, sva izlet raje razpotegnila na  dva in prenočila v koči na Kamniškem sedlu.

Tokratno večerno kolovratenje po Viševniku ni spletlo ravno kake nove pustolovske pripovedke za vnuke, ki bi jim izbulila oči, a sva z Markotom dan vseeno kronala z novim osebnim rekordom in se, kot je izmeril GPS, na vrh povzpela v pičli uri in nekaj minut. Če sva, v želji po lepem sončnem zahodu, že tako drvela proti vrhu, da sva v zmogljivostih prekosala še samega sebe, se mi je zdelo pravično, da sva ga nazadnje tudi ujela. Silhueta hribov je bila iz minute v minuto čedalje bolj izrazita, po deveti pa so nebo preplavile še zvezde in pričarale enega tistih magičnih večerov daleč proč od mestne razsvetljave. V globinah pod stenami Triglava in Draških vrhov se nama je pogled izgubljal debeli dve uri, potem pa je bilo potrebno sestopiti. Škoda!

Kriški podi so se mi spretno izmikali že od prejšnje jeseni, to nedeljo pa mi je končno uspelo skrent v Zadnjico in sestavit enega svojih lepših izletov v ta del Julijcev. Sobotni dež je zglancal ozračje do popolnega sijaja in kljub nekoliko višjim temperaturam v majskih dneh, tokrat sparina ni pokvarila foto užitkov. Za okranclano piko na i je ob povratku v dolino poskrbel fotogeničen kozorog, ki je ob poziranju pred objektivom užival vsaj pol toliko, kot sem jaz za njim!

Continue reading →

Gospa Gripa, ki se je te dni povabila k meni v goste, in moja trma osebno sta včeraj sili sončnih razmer dorekli kompromis, da sem se cincavega zdravja sestavila za vzpon na Virnikov Grintovec. Tik pod vrhom ni manjkalo akrobatskih vložkov na gnili snežno-blatni oblogi in zdrsev na ledenih flikah, mestoma skritih pod nanosom listja in iglic. Poleg sočnih kletvic, ki so letele po zraku, na nebu ni manjkalo niti koprenaste oblačnosti, ki si je oderuško prilastila večino jasnega neba nad tem delom Karavank…

Continue reading →

Fotolog z današnjih Mrežc…

Zdolgočasena v plastično lupino kinderjajčka natresem dve čajni žlički pecilnega praška, nakapam nekaj kapl’ mlačne vode, zaprem, pretresem in čakam na (re)akcijo…  pravzaprav pričakujem celi mali čudež, pa – nič! No, vsaj nič presenetljivega oz. nič od česar bi otroške oči pokale od radosti. Ah, to ni za nikamer. Moram v hribe. Čimprej. Od vsega tega sedenja se mi že vozli štrikajo v riti, glava pa tudi več ne dela. Ni adrenalina. Ni akcije. Neki bo treba nardit, si rečem in se z miško zapeljem na ARSO-vo stran, da pogledam napoved za soboto in nedeljo. Presenečeno ugotovim, da mi bo naklonjen cel vikend. Super! Samo kam?…

Že 14.dni me ni bilo v hribih, danes pa sem končno našla čas in ujela popoln dan za praznovanje v osrčju le-teh. Še pred deseto ni kazalo, da mi bo 11.december minil drugače kot doma na toplem, s skodelo motnega mlačnega kompota iz (pre)zrelih hrušk in jabolk, a se je dan v pičlih dveh urah preobrazil v pravo lepotico. Ob enih sem si že veselo tankala toplo Kompot(elo) polno sonca, hlajeno s sunki hladnega vetra in si visoko nad gozdno mejo nazdravljala za 28. rojstni dan. Mati narava je snežno belino in nebesno modrino zavila v popoldno darilo! Resnično fejst baba!:)

Continue reading →

Že pred dnevi sem par kartonov jajčnih beljakov stepla v sneg in od vsega tega truda se ga je do danes, kljub relativno visokim temperaturam v dolini, k sreči uspelo nekaj obdržati vsaj na višje ležečih legah. Sončno jutro sem odsedela v službi, ob 12ih pa predčasno zaklenila pisarno in se z Markotom zapeljala na Pokljuko. Namera, da izkoristiva vsaj sončno popoldne, je bila tokrat tehtno skovana, saj sva vedela kakšna napoved se obeta. V popoldni jasnini je pozno popoldan pod najinimi nogami klonil Viševnik. Tokrat sva si njegov vrh delila le z dvema pernatima domačinkama (kavkama), ki sta nama takoj ob prihodu dali vedeti, da se bo danes malica delila na 4 enakovredne dele. No, na koncu se je v spokojnem miru našlo za vsakega nekaj. Njima sva napolnila želodčka, midva pa sva se nasitila s pogledi na številne odkrušene opasti in čudovito zalit Mali in Veliki Draški vrh, Triglav s Kredarico in vršace desno od nje.

Ta petek sva bila zares v riti. Pravzaprav nama je ratalo prit v rit in izbasat iz nje kar 2x v istem (popol)dnevu. Prvič sva se znašla v “riti”, ko sva parkirala v Zadnjici (dolini) in se od tam, kljub sicer že dokaj pozni uri, a v povsem jasnem vremenu, odpravila proti Prehodavcem. Še drugič pa sva bila dobesedno v riti le nekaj ur kasneje, ko naju je po meliščasti in deloma še s snegom zasuti poti “čez Dol” zaobšla gosta megla in kar nekajkrat prisilila, da sva iztirila iz poti. Bi olepševala okoliščine, če bi rekla, da sva za vsak korak vedela kam greva, ker nisva, sva pa tokrat imela v ruzaku s seboj očitno res več krompirja kot pameti, da sva na koncu kljub vsemu našla do bivaka…

Letos smo novo leto zopet pričakali v gorah. Mateju je prijatelj Bric zaupal kočo na planini v Lazu in dvanajsterica se nas je  tam poslovila od starega leta. Čeprav še nekaj dni pred odhodom ni kazalo, da bomo čez praznike imeli sneg, pa je zadnji hip zapadlo kar nekaj centimetrov pršiča in tako da smo se že na prvi dan novega leta kopali v snegu.