Dolina za Kopico – Kopica (po grebenu do Štapc) – Planina Ovčarija – Planina Viševnik

V meglo zjutraj potoneva že malo ven iz Bleda, a se je otreseva še preden se dvigneva nad mejo greha. Na Blatu naju pozdravijo prvi sončni žarki in takoj je jasno, da bo ta dan ena sama poezija. In je tudi bila. V visokogorju je cel dan vlagalo brezvetrje, le nekaj dekorativnih ovčk (oblačkov) se je sredi dneva (pri)paslo preko neba in občasno snedlo kak sončni žarek, kljub temu pa je šel termometer gladko spet skoraj do dvajsetice. V takih idealnih razmerah sva si zadala 18 kilometrov dolgo pot čez bohinjske pVanine in po dolgem času spet obiskala lepotico Kopico.

Po dobri uri hoje sva na planini Dedno polje.


Vstop v dolino za Kopico in prvi sneg… Ponekod se nama skorja predira in zagaziva do kolen 🙂








Na predelih, kjer je pot speljana prečno čez strmejša pobočja pod Prvim Voglom, Slatno in Kredo, je bolje, a takoj ko strmina popusti in pot pripelje v kotanjo, se nama zopet vdira do kolen. Z višino narašča tudi količina snega.





Tik pod vrhom sedla Vrata (vrh doline Za Kopico), se odločiva, da sedlo osvojiva ob kaki drugi priložnosti, tokrat pa nadaljujeva po brezpotju in poskušava poiskati čim lepše prehode proti Kopici.


Pogled proti sedlu, levo nad njim v verigi obe Zelnarici in Kopica, desno pa Vogli…


Ko občudujeva dolino za Kopico, se nama pridruži truma razposajenih gamsov. Žal je teleobjektiv danes ostal v dolini, zato jih uspem ujeti v objektiv le od daleč 🙁 .



Najdi vsiljivca… 😉

Strm vzpon po brezpotju. 

Tu se zopet priklopiva na markirano pot. Za menoj Kopica. S tega mesta se nama prvič odpre pogled v smeri Krna… Na grebenu med Veliko Tičarico in Kopico opaziva tudi tri pohodnike, ki prihajajo iz nasprotne smeri.



Nadaljujeva. Pogled proti njenemu vrhu…


Prečenje…





Pogled v globino/dolino 7J…

Kopica. Kar ne morem se je nagledati 😉 .

Na tem delu grebena prečiva kar nekaj flik snega, ki prekrivajo pot.




Ko se po grebenski poti oddaljujeva od nje, se nama ponudi pogled tudi na preostali del doline Triglavskih jezer, tudi delček jezera Ledvica.





Opazim tudi, da je tik pod nama še eno jezero. Po obilici padavin v zadnjem času, se je očitno v kotanjo nabrala voda tudi v tem jezeru. Le-ta leži med Dvojnim jezerom in Velikim jezerom/Jezerom v Ledvicah. Njegovega uradnega imena žal nisem našla.
(Kasneje doma raziščem zadevo in menda gre v resnici za deset jezer in ne le sedem, čeprav se je prijelo ime Sedmera jezera. Prvič zato, ker tri jezera izmed desetih v toplejših mesecih presahnejo, kotanje ostalih sedmih pa so z vodo napolnjene preko celega leta. In drugič zaradi čarobnosti visokogorja, ki mu pravljično število sedem lepo pristoji, saj je kraljestvo Zlatoroga že samo po sebi pravljično.
Jezera si po dolini navzgor sledijo v tem vrstnem redu: nad Komarčo je Črno jezero, pod Rušnato glavo in Malo Tičarico ležita Dvojno jezero, pod Zelnaricama leži Veliko jezero/Jezero v Ledvicah, potem pa se zvrstijo še Zeleno jezero, Rjava mlaka, Mlaka v Laštah in tik pod Prehodavci še Jezero pod Vršacem/Jezero v Podstenju.)

Pri uradni oznaki za vrh grebena si privoščiva malico. Jest kifl, ja kvapa!! 😀


Nadaljujeva proti Štapcem. Najbolj “nesigurno” je prečenje pod Veliko Tičarico. Trava pod odjuženim snegom je živa dričalnica 😉 .

Od razpotja za Malo Tičarico (to sva ne dolgo tega osvojila z Jakom) proti Štapcem je snega vse manj in pot ni problematična. Mimogrede sva na Štapcah. Od tam se usmeriva proti planini Ovčerija. Na planini ne srečava žive duše…





Proti Blatu se odpraviva preko planine Viševnik. Krog zašpiliva na Planini Jezero.

Andreja