Staničev dom – Visoka Vrbanova Špica – Begunjski vrh

Po tepihu iz macesnovih iglic sva se tokrat sprehodila v sam center Julijskih Alp. 1771 višincev je bilo potrebno tokrat zmlesti pod nogami, da sva šla v manj kot uri dvakrat nad “dvaštirsto” ter iz 2461m visokega Begunjskega vrha in 2408m visoke Visoke Vrbanove Špice občudovala naše najvišje vrhove Julijcev.

Oktober letos res razvaja s soncem, a napoved za vikend tokrat ni preveč vabila v hribe. V petek zvečer vseeno skleneva, da greva nekam neglede na vse. Vedela sva, da v soboto deževalo ne bo, sneg so oblubili šele za nedeljo, tistih nekaj več oblakov pa tudi ni bil zadosten razlog, da bi naju tokrat zadržalo doma. Nekaj končnih ciljev sem, tako kot vedno, imela na rezervi, a dokončna odločitev kam greva, je padla šele zjutraj pri kavi. Blato tokrat ni bilo v igri, saj je bilo to izhodišče večih izletov preteklih vikendov. Nad Krmo pa – tam čez sva pred nekaj leti že hodila, ko sva z društvom “Bosa noga” osvajala Triglav z bosimi nogami. Toda takrat smo se čez Kurico povzpeli do Konjskega sedla, nadaljevali proti Planiki in potem osvojili vrh Triglava. Spomin na to pot je precej medel, nekje v sebi imam vkoreninjeno le prepričanje, da mi je bila sicer dolga pot, precej razgledna in zato tudi precej všečna. Ampak kaj bi vzela za končni cilj, debatirava pri kavi in ker je bilo v zadnjem času že tolikokrat govora, da bi videla od blizu Sfingo v severni steni Triglava, se zediniva, da greva na Begunjski vrh, ki je v njeni neposredni bližini. Potem je bilo jasno, da greva čez “Staniča”, saj tudi tam še nisva bila. Še v trdi temi odrineva proti Mojstrani. Na izhodišču v Krmi sva ob 7ih. Nekaj minutk čez zagrizeva v klanec. Po 2 urah sva že visoko nad Zgornjo Krmo. Čez dolino Krme in mimo Prgarce osveživa spomin, da sva v teh koncih res že hodila. Na razpotju Kredarica/Stanič se tokrat usmeriva proti slednjemu. Prečiva pas redkega macesnovega gozda in ko pot preide iz gozda na razgledna pobočja med Apnenico in Pungrtom, imava vse lepši pogled na Rž in Rjavino. Pot naju višje popelje v kamnit svet zahodnih pobočij Rjavine in tik pod Dovškimi vratci zavijeva ostro v levo proti pobočju Rži. Kmalu se najini poti priključi pot iz Konjskega sedla in v nekaj ovinkih doseževa naslednje razpotje (Rjavina/Stanič). Od tu pod sabo že vidiva Staničev dom, do katerega je potreben 10 minutni spust. V dobrih treh urah in pol sva pri domu. V brezvetrju si vzameva čas za fruštk in se navdušeno razgledujeva naokoli. Zamika me, da bi skočila še na Visoko Vrbanovo Špico, ki je od Staniča res lahko osvojljiva. Malo pred 11.to zato napadeva njen vrh, Begunjski vrh pa si pustiva za na konec. Tabla naju že malo proč od doma usmeri proti grebenu. Zapodiva se, kot da bi bila pozna (v resnici sva nepričakovano zgodnja, saj sva do Staniča pridobila kar nekaj dragocenega časa… do doma sva potrebovala le 3h30minut, po tablah 5h15). Nekje na polovici poti naju pričakata dva gamsja mladiča. Lepo gojena in prav nič bojazljiva mi dovolita, da ju poslikam čisto od blizu, potem pa igrivo odskakljata “v prepad” 😀 . V nekaj minutah osvojiva vrh Visoke Vrbanove Špice, ki na ta dan gosti par plezalcev. Navdušena nad razgledi se zadrživa na vrhu toliko, da poslikava, potem pa odhitiva drugemu cilju naproti. Ves čas spusta pred sabo gledava Triglav in Begunjski vrh pred njim. Ko prispeva do table za Cmir in Begunjski vrh, srečava še tri pohodnike, ki gredo v isto smer. Skupaj zagrizemo proti Bohinjskemu vrhu. Zadnji, precej strm in krušljiv del poti nam končno ponudi razgled proti Sfingi in del severne stene Triglava. Mimogrede osvojiva vrh. Sonce že pošteno pripeka in razen žeje, ne čutiva da bi nama karkoli manjkalo. V popolnem vremenu in popolnih razgledih, ima človek težko še kakšno dodatno željo. Razen to, da bi trajalo. V nedogled! A žal tako ne gre, doma naju čaka Lumpa in zaradi nje morava pohiteti proti domu. Sestopiva nazaj do Staniča, kjer na brzino pokukam še v zimsko sobo (če morda kdaj tu prenočiva), potem pa se po isti poti vrneva proti izhodišču.

Še slikce z 23km dolge poti…

Levo Rž, desno Rjavina in Dovška vratca med njima.

Proti Dovškim vratcam…


Pod Dovškimi vratci pot zavije ostro levo proti pobočjem Rži…

Rjavina in Dovška vratca.

Panorama…

Pot proti razpotju Stanič/Rjavina…





Ta pot vodi proti Rjavini, a najin tokratni cilj je v drugi smeri.


S tega mesta se nama prvič odpre pogled proti domu.

Panorama…

Sestop…


Dom Valentina Staniča, v sliki nad njim Visoka Vrbanova Špica, v sredini Begunjski vrh in levo Triglav.

Panorami…


Dom je v tem času leta zaprt, odprta pa je na novo prenovljena zimska soba.

Na Triglavu se kot vedno tre folka!


Razgledi tudi s platoja pred domom… čista 10ka!



Usmeriva se proti Visoki Vrbanovi Špici…


Dobiva obisk dveh gamsjih mladičev…


Proti vrhu…

Visoka Vrbanova Špica

Panorami z vrha…


Plezalec, zadaj mogočna Rjavina

Počitek na vrhu

Staničev dom in Triglav z vrha Visoke Vrbanove Špice.

Razgledi proti najvišjim vrhovom Julijcev.




Po sestopu z Visoke Vrbanove Špice, se usmeriva še proti Begunjskemu vrhu.

Družba na poti na B.v.

Panorama. Desno zadaj Rjavina, pred njo Visoka Vrbanova Špica, levo Begunjski vrh in Triglav.

Najprej položna pot postane vse bolj strma…



Triglav in Sfinga nekje v S steni. 



Na vrhu Begunjskega vrha.



Razgledi na okoliške vrhove.


Ob povratku k domu na hitro pokukam še v zimsko sobo, potem pa pohitiva v dolino…









Naravno okno v Rži.


Za konc pa še sklep tedna… “When life gives you lemons, squeeze them and make lemonade”. (v Andrejinem prevodu… “Ko ti lajf nameni limone, pejt u hribe in si prvoš limonado! Nuca, pa še limone se koristn ponuca!” 😉 )

Andreja