Jezero Kreda (junij 2006)

V dolini Radovne sva našla še en očem dokaj dobro skrit biser Triglavskega narodnega parka. Malo jezerce, napolnjeno z modro-zeleno vodo, je poleti kot hladen tuš za, od sonca, razgreto telo, saj te ob skoku vanjo hočeš-nočeš “preruka” kot cucka:D. Tipično modro-zeleno barvo jezeru daje zlasti kreda, katero so tu včasih tudi kopali.

Krepko preko 30° jih je tega dne kazalo živo srebro na termometru, ko sem se iz službe v koloni valil proti domu. V avtu sem bil po nekaj minutah dobesedno pražen kot svinski kotlet na žaru. Pripeljal sem v križišče in pri rdeči ustavil. Čakali smo. In še čakali. Z mislimi sem medtem že bil speljal iz križišča. Za kratek čas. Potem me je prizemljila hupa iz avta za mano. Voznik neke ljubljanske “halopizze”, najbrž naveličan čakanja in najbrž že tudi z napol hladno pico v prtljažniku, me je s troblo opomnil na zeleno luč na semaforju. Zganil sem se, “prešaltal” v prvo in speljal. Sled za “Pico” se je potem zgubila za ovinkom, mene pa je “težka noga” na pedalu za gas po avtocesti hitro pripeljala do doma. Doma nisem izgubljal minut, pograbil sem par obveznih reči (fotoaparat, kopalke, brisačo, nekaj za popoldanski prigrizek), vse to po sistemu “nič ne porovnaj-potlači-pohiti” stlačil v ruzak in odpedaliral proti Kranju. Kar med vožnjo sem stipkal Andreji sporočilo, da jo čez slabih 10 minut poberem na parkirišču. In res, usedlana v srebrnorito raketo sva se izstrelila proti Radovni. O njenih lepotah sva se na lastne oči prepričala že sama takrat, ko sva naskakovala Debelo peč in se potem vračala po tej poti proti domu, a sva kljub radovednim očem takrat jezero spregledala, četudi sva že večkrat poprej zasledila podatek, da je tam nekje. V Naklem sva zavila na avtocesto proti Jesenicam. Sestopila sva pri izvozu za Kranjsko Goro in odvijugala do Mojstrane. Od tam sva se po, “kot popr suhi” makedamski poti, in gost oblak prahu za nama, pripelala v Zg.Radovno. Še kak kilometer skozi gozd sva se pelala vse dotlej nisva naletela na gručo 5ih, morda 10ih avtomobilov, parkiranih ob poti. Tam sva k nekaj urnemu počitku tudi midva parkirala najinega jeklenega konička in se podala čez lesen, skoraj podrt, mostič. Par korakov in že sva bila pri jezeru. Utaborila sva se na drugem, nekoliko manj obljudenem, koncu jezera. Prvi skok v vodo me je ohladil kot ohladi ledena kocka “dvadeci” sparjenega soka v kozarcu. Ob vodi sem potem naredil še par slik, Andreja pa se je malo pozabavala s sekvenčnim slikanjem na račun mojih skokov v vodo. Ob sedmih zvečer je bil na nebu še vedno sonček, le njegovi žarki niso bili več tako močni, da bi naju greli, zato sva popokala najino opremo in jo mahnila proti avtu. Ko sva se vračala, sva si ogledala še staro žago ob cesti, grbaste travnike in čudovit pogled, ki seže vse od začetka doline Krme proti vrhovom. Pogled na barvito okolico naju je resnično očaral.

Matej & Andreja