Povna peč – Ljubeljščica (november 2006)
Modrina neba in razbeljeno sonce nad nama sta naju kar sama zvabila v gore. Na horuk sva skovala smer odhoda, zbasala v prtljažnik vso potrebno hribovsko navlako in od brzine prilepljena na sedeža štirikolesne puščice poletela proti Ljubelju. Preko Povne peči in čez greben Ljubeljščica sva se želela povzpeti na Zelenico, a sva pri tabli “Konec varne poti” spustila dušo in obrnila:P. Cilja resda nisva dosegla, a sva kljub temu uživala, ko sva premagovala višinske in dolžinske metre;).
Na parkirišču pred mejnim prehodom naju je pričakoval čudovit pogled na Begunjščico in Veliki vrh nad Kofcami, a nama pogled proti njima ni zamrznil za prav dolgo, saj so naju noge gnale mlet’ makedam proti Staremu Ljubelju. Vzpon ni bil niti predolg, niti ne silno naporen, je pa vseeno spravil na dan nekaj glasnega hropenja, saj je bil zrak kljub soncu gost in težak in dihanje zato nekoliko otežkočeno. Po polurni hoji se nama je že odprl pogled proti koči na Starem Ljubelju. Iz dimnika se je počasi dvigal dim in dajal up, da je koča odprta za obiskovalce. In res, v koči so naju prijazno postregli s toplim planinskim čajem, med srkanjem pa sva imela čas zmlinčkat’ smer najinega odhoda. Smerokazi ob koči so ponujali številne možne smeri, a je naju najbolj zamikala Zelenica. Kljub temu, da je bilo sonce še relativno visoko na nebu, sva v pospešenem tempu odrinila naprej. Stezica se v večini drži mejne črte, po nekaj več kot 45 minutah “cukne s poti” le razgledni pukl Povna peč (1503m), od koder se nama je ponujal izjemen pogled na Avstrijsko stran. Pot po grebenu valovi, a dvigi/spusti niso višji/globji kot 15m (največji, ~50,60m je spust iz Povne peči), najlepši ob/na poti so peščeni odseki, poslastica pa nedvomno “visoki stolp” (imena žal ne poznava), ki zaključuje greben. Kar naenkrat sva se znašla na ozki, izpostavljeni skalni (peščeni) stezici – ruševju, pred katerim je pribita v tla opozorilna tabla “KONEC VARNE POTI”. Po brainstormingu sva se odločila, da vseeno nadaljujeva in se v pasji pozi (po vseh štirih) splazila čez ozek, kake 4m dolg plazovit peščen odsek. Med puzanjem sem pojedla kar nekaj “cmokov”, ki so se mi, ob pogledu na prepad na obeh straneh grebena, basali po grlu:). Priznam, da je bilo pravo olajšanje, ko sva bila na varnem na drugi strani, a kaj ko sva po slabih 10 minutah ugotovila, da se bova mogla vrniti po isti poti nazaj, saj sva naletela na še en podoben, zelo krušljiv, za zdrse idealen odsek. Po tistem, ko mi je v roki ostal kos skale, za katero sem se želela oprijeti, je bilo že odločeno, da obrneva. Brez vrvi in dodatnih varoval nisva hotela tvegat’, zato sva tudi sestopila. Ko sva se vračala, sva se kar nekajkrat ozrla nazaj, v smeri proti Zelenici in opazila, da sonce že počasi jemlje svetlobo in da se megla že dviga proti vrhu grebena. Pohitela sva proti avtu.
Dostop: Peljemo se proti Gorenjski in iz avtoceste izstopimo pri izvozu za Tržič/Ljubelj. Pot nadaljujemo mimo Tržiča, proti Ljubelju. Tik pred mejnim prehodom imamo na desni strani večje parkirišče, kjer lahko mirne duše pustimo vozilo:). Pot, ki nas pripelje na vrh Starega Ljubelja je speljana s parkirišča, desno od stavbe mejnega prehoda.
Andreja