Potoška gora – Sv. Jakob (januar 2007)

Mnogokrat se ozirava proti njima, a se le redko tudi povzpneva nanju. Danes je bila želja po ponovnem snidenju le dovolj podkrepljena z voljo, da sva se vendarle odpravila v ta del Kamniško – Savinjskih Alp.

Avto sva pustila tam kot običajno, tj. malo višje od urejenega parkirišča pri domu ostarelih (v Preddvoru). Standardno obtežena z ruzakom in oborožena s teleskopskimi palicami sva pot peš nadaljevala po gozdnem kolovozu, potem pa sledila poti, ki naju je speljala iz gozda, čez travnik in spet nazaj v gozd. Večkrat sva prečila kolovoz, ki se sicer vije proti Sv. Jakobu. Omenjene poti sva se držala kot klop kože, vse dokler naju smerokaz “Potoška gora” (oz. “Sv. Jakob mimo studenca”) ni preusmeril proti studencu. Švohnatih 15 minut nama je požrla pot do njega, a sva mu bila kasneje hvaležna za nekaj požirkov osvežujoče gorske vode, ki jih je ohladil za naja. Odžejana sva se nato zapodila proti vrhu, a ker je sonce tako prijetno pikalo skozi vejevje, sva si tik pod vrhom premislila in sklenila, da bova z gozdom poraščen vrh zopet naskočila kdaj drugič, tokrat pa sva raje zavila proti koči “Pri Pleškotu” in na klopci ob njej “stegnila vse 4 od sebe”. Ko so žarki začeli izgubljati moč, sva pobrala šila in kopita in sestopila. Stezica, speljana čez travnik za kočo, se kaj kmalu priklopi tisti, ki sicer vodi na vrh Potoške (in iz nje). Med potjo navzdol sva skočila na obisk še k koči Iskra, ki stoji na vedno obljudenem Sv. Jakobu, si tam privoščila topel čaj in slastno presto, potem pa pohitela v dolino.

Dostop: Iz Kranja se zapeljemo v smeri proti Jezerskemu. V Tupaličah (malo naprej od bencinske črpalke Logo) zavijemo levo proti Preddvoru, nato pa takoj za mostom desno. Ko prispemo do križišča , nadaljujemo naravnost po hribu navzgor, vse dokler ne prispemo do doma ostarelih. Če je možno na urejenem parkirišču pustimo vozilo in nadaljujemo peš po kolovozu proti vrhu.

Andreja