Zajčeva kopišča (maj 2007)
Na lov za zajce sva šla včeraj na Zajčeva kopišča. Zajca na muho nisva dobila nobenega, za odstrel so se ponujale kar muhe same. Teh se je zares kar trlo. Sicer pa ne vem, če ni ravno tako mila zima, kot je bila ta letošnja, kriva da je povsod preživelo toliko mrčesa. V glavnem, že sam breg v katerega sva grizla, ni bil od muh, muhe še vse okoli najinih glav, so bile pa definitivno “too much” – ma, bi si človk želu met s sabo kakšno dvojno dozo Bygon-a, če že ne kar samega kameleona, da bi mal jezik sukov. Vesela bi bla midva, pa še kameleon sit;) .
Na Zajčeva kopišča (gre za travnato pobočje z več domnevnimi vrhovi, noben pa ni preveč izrazit, da bi se mu sploh lahko reklo vrh) sva prišla čisto na pamet. Zanje sva slišala prvič pri koči na Čemšeniku, ko sva sestopala. Gospodarica nama je zaupala njihovo ime, ki baje sploh ni uradno (res je, da imena nisem zasledila nikjer na spletu), tako ta strma travnata pobočja imenujejo “domačini”. Morda se bo našel kdo, ki jih bo s slik prepoznal, pa zanje pozna mogoče kakšno drugačno ime. Do takrat naj pač ostanejo Zajčeva kopišča, ker so sicer vredna imena. Morda ne servirajo ravno nabudlanih zajcev v paci;) , vseeno pa je razgled iz vrha (tudi nižje) zares lep, hkrati pa dovolj odprt, da lahko vidiš… kar pač vidiš (midva sva zaradi obilo meglic v zraku, bolj ali manj ugibala).
Dostop: Priklopimo se cesti Kranj – Preddvor, nadaljujemo pa v smeri proti Jezerskemu. V vasi Kokra (pri avtobusnem postajališču) ne zgrešimo table za Čemšenik. Ob cesti je dovolj širok pas bankine (pri transformatorju), kjer pustimo vozilo in nadaljujemo po poti na drugi strani ceste. Mimo nekaj hiš kmalu pridemo v gozd. Tabla za Čemšenik bo pravo vodilo do koče, kjer lahko naredimo pavzo. Nadaljujemo desno po poti (v smeri Kremsa), vendar pa na križišču table za Krems, zavijemo ostro levo in nadaljujemo proti vrhu. Dejanskega vrha najbrž ne bomo našli, saj so domnevni vrhovi povezani med seboj v verigo, ki le dajejo slutiti, da si na vrhu. Po občutku si najdemo kakšno ravnejšo fliko trave in jo izrabimo za počitek. Ko pač zapaše, sestopimo. V koči na Čemšeniku nam radi nalijejo kakšno “šeflo” tople čorbe. Do avta se vrnemo po isti poti… ali pač ne:) . Vse poti vodijo do tja, vprašanje je le, ali so nakoncu “shortcut-i” tudi zares najhitrejši/najkrajši:P .
Andreja