Dolomiti – Italija (avgust 2008)

Za prvim vonjem po snegu smo tokrat odšli k Italijanom, v Dolomite, kamor sta Klemen in David na oseh specialke odšla odpedalirat svoj gorski “giro d’ Italia”. Vse se je pravzaprav začelo že v četrtek,…

…ko je omenjeni kolesarski dvojec že navsezgodaj iz Šenčurja krenil proti Avstriji. Prvo etapo sta še pred nočjo zaključila v vasici Maria Luggau, malo naprej od Strajach-a (Hermagor, Karnten, Avstrija), kjer sva se jima midva z Matejem priklopila šele naslednje jutro. Očitno dežnih kapelj nisva pripeljala s seboj le na havbi avtomobila, saj se je ploha razdivjala tudi nad baznim kampom prav kmalu po najinem prihodu. Kot hitro so za nama prišle dežne kaplje, tako hitro smo izvedli selitve narodov. Specialki smo na brzino vklenili na streho honde in jo še suhi pobrisali proti Italiji. Ker vremenska napoved že iz domačega naslonjala ni obljubljala kakega, za naju z Matejem hribovskega, za Klemena in Davida pa ne kolesarskega podviga, smo dan izkoristili vsaj za pašo po mestu Bolzano-u. Kofeinski plunek smo si privoščili že med potjo, zato smo to dejanje, kljub pogledovanju na številne mestne kavarnice, preskočili in se raje odpravili do utrdbe na robu mesta, kjer sva si z Davidom v bližnjem vinogradu odtrgala vsak po eno vejico grozdja. Rabutanje darov narave se nama je v pokrajini polni nasadov jabolk in grozdja zdelo smiselno 🙂 . Ko smo se vračali proti avtu smo se nevede povabili še na “Štrudlfest”, nekakšen praznik štrudla, na katerem so svojo jabolčno verzijo štrudla zastopali številni “štrudlpeki” iz tega “jabolkorodnega” okoliša. Po degustaciji smo se potem počasi spravili k iskanju našega tabornega mesta. Povzpeli smo se na desni breg, visoko nad mesto, kjer smo si za tisto noč zakupili svoj prostor za šotor. Že med postavljanjem šotora smo dobili obisk vetra, ki pa je svojo moč čez noč le še okrepil. Intervalno prebujanje je tako pestilo vse štiri, saj se divjanje vetra ni poleglo niti do jutra (pred spanjem smo si seveda privoščili še večerjo iz taborniškega lonca in imeli potem še dolgo v noč ringarajo z enko). Zjutraj smo se zbudili v sicer oblačno jutro, a je bila meja oblakov tako visoko, da smo lahko videli vsaj v dolino. Obkoljeni z oblaki smo se počasi spravili proti prvemu prelazu. Klemen in David sta s strehe snela svoji kolesi, midva pa sva prav počitniško odrinila nazaj proti Bolzanu, na mestno infotočko. Čeprav sva računala, da se oboroživa s kako žepno gorniško brošurico ali vsaj za silo uporabnim zemljevid, sva na koncu dobila le nekaj skopih informacij o plezalnih stenah v bližini Bolzana, za ostalo naju je fantič napotil k turistični infotabli čez cesto. No, pa sva potem skočila vsaj še na kavo, da že nisva zastonj plačala za parkirnino. Medtem sta K&D že napadala stranske ceste proti prelazu Stelvio, a sva ju kmalu dohitela, tako da sva nakoncu kljub poznejšemu štartu vendarle prva žela dih jemajoče poglede z 2758m visokega in hkrati najvišjega prelaza Dolomitov, Passo dello Stelvio-a 🙂 .

Da pa po prihodu na vrh nisva sedela križem rok, sva si na random izbrala vršac v bližini. Preko prelaza “Passo Platigliole, 2908m” sva po dobri urici hoje že mahala s prvega tritisočaka. Smerokaz ob poti nama je izdal njegovo ime. Šlo je za vrh imenovan Filone del Mot. Z njegovega vrha sva uresničila vse fantazije o popolnem 360° razgledu, pogled navzdol v dolino pa nama je risal pred očmi vijuge, ki so se nizale v zavozlanih nadstropjih. Lepo!

Ob sestopu sva se “spotaknila” še na bližnji M. Scorluzzo, potem pa pohitela v dolino, saj sva dobila sporočilo, da je Klemen že v zadnjih ovinkih, ki so ga ločili od vrha.

Pri avtu sva komaj raztovorila hrbta, ko je Klemen že kot blisk hitro privihral izza zadnjega ovinka. David je bil v rahlem zaostanku, a se je tudi njemu prav kmalu uspelo povzpeti do vrha. Veselje obeh je bilo seveda razumljivo, saj sta vedela, da ju čaka še bombastičen spust na drugo stran, do Bormia. Ko sta se podpuntala s hitro malico, smo jo mahnili dalje. Z Matejem sva kar malo vihala nosova, ko sva se v avtu spuščala v dolino. Jasno, kdo pa si nebi želel mimo take idili spustiti s kolesom 🙂 , pa še ovinki so jima šli hitreje kot nama! V neposredni bližini Bormia smo si potem izbrali naključno travno fliko, kjer smo se tudi utaborili. Ideja, da tisti dan postavimo dva šotora, je bila za vse dobrodošla, saj smo si po neprespani noči, vsi zaželeli malo udobja. Igranje kart in igre Človek ne jezi se pozno čez polnoč, je bilo krivo, da smo se naslednje jutro skobacali iz spalk nekoliko kasneje. Nekaj pred 11.to smo odrinili proti Bormiu, kjer smo se ustavili v neki mestni delikatesi, da smo nakupili nekaj (po)živil 🙂 . Med malicanjem v bližnjem parku, sta se K&D odločila, da bicikloma privoščita enodnevni počitek in se raje z nama odpravita v hribe. Po dolgem mencanju kam bi sploh šli, smo se naposled odločili, da jo iz vasi Valfurva mahnemo na bližnji pukl. Vremena resda ni bilo preveč za hvalit in voljo je samo po sebi uničeval strm breg, v katerega smo grizli, a smo v upanju, da se megla in oblaki morda le razkadijo, le imeli toliko moči, da smo po dobri uri vendarle osvojili vrh. Veter nas je sicer prav kmalu poradiral z vrha, a smo se vseeno ustavili na malici še pri bližnji “pastirski?” hiški, preden smo sestopili nazaj do avta.

Glede na pocasto predstavo na nebu smo GPS-u zadali nalogo, da nas zapelje do najbližjega kampa v bližini Bormia (Valdidentro). Po treh dneh je pasalo spet pod topel tuš! Ja, to je bil res cel luksuz! Pečene hrenovke in krompir pa istega večera še pika na i! 🙂 S polnimi trebuhi smo se posedli v tavečji šotor, kjer je bilo po ustaljenem urniku na vrsti igranje kart. Nekaj po polnoči je najprej zmanjkalo naju z Matejem, K&D pa sta si privoščila še par (2) piksen pasulja oz. njegov “afterefekt” kot uspavanko za bolj globok spanec 😀 . Držal je kar dolgo. Ko sva z Matejem naslednje jutro pospravljala še zadnje kose svoje navlake, sta K&D šele prihajala k sebi. No, pa smo se potem do 10ih vseeno odlogirali iz kampa. Prečkanje prelaza “Passo dello Gavia” je bil za kolesarja cilj dneva, za naju pa se je tura na prelazu šele začela. Na vrhu sva parkirala avto in se pognala proti gorama Vallumbrina in Monte Ortles-u ter ledeniku pod steno gore S. Matteo. Čeprav je ledenik s ceste zgledal čisto blizu, sva za celotno turo do izhodišča porabila kar nekaj ur.

Prizori z njegovega ledenega pokrova so govorili zase… nekaj prizorov sva jasno ujela tudi za domov 🙂 …

Kot vedno je tudi tokrat ura narekovala tempo. Slutila sva, da naju K&D že lep čas čakata na Gavii, zato sva pohitela nazaj.

Po uri in pol sva bila spet na izhodišču.

Po krajšem pomenku ob avtu o vtisih njunega vzpona na Gavio, smo odhiteli naprej, na drugo stran prelaza, v upanju da se po napornem dnevu nekje čimprej utaborimo. Kot nalašč je enemu izmed fantov v oči padla ravnica tik pod cesto, ki sicer pripelje tudi na prelaz Mortirolo, a smo želeli ostati čim nižje, saj je bil “kolomarš” na omenjeni prelaz naloga za K&D za zadnji dan našega 5-dnevnega tripa po Dolomitih. S postavljanjem šotora se nam tokrat ni mudilo, saj je bilo zunaj še preveč svetlo in nismo želeli biti tarča za kakega negostoljubnega domačina, ki bi se kaj hitro lahko našel in nam prepovedal ostati na svoji zelenico do naslednjega jutra. Tačas smo se raje spravili k kuhi večerje. Tokrat je za nas kuhal Klemen, po večerji pa smo zapili še njegov rojstni dan. Po neštetih rundah Človek ne jezi se, pri katerih je v zmagah spet soliral slavljenec, smo se potem že v trdi temi spravili na noge in rahlo opiti postavili oba šotora. Zaspali smo zopet pošteno čez polnoč in se ne pustili motiti vse dokler nam naslednje jutro niso začeli vdirati v šotor prvi sončni žarki.

Čeprav malo nakrivljeni, smo relativno hitro pospravili vso šaro za seboj in jo ocvrli proti vrhu. Na poti smo se ustavili še v tamkajšnji vaški trgovinici, da smo nakupili nekaj za pod zob, nakupljeno pojedli, potem pa se “dva na dva” (K&D s kolesom, midva zopet z avtom) zapodili na 1852m visok prelaz “Passo del Mortirolo”.

Ker sva na vrhu zopet imela kako uro prednosti pred zasledovalcema, sva se odločila, da se medtem povzpneva na bližnji vrh “Croso”…

Ko sva izlet že skoraj podaljšala do sosednjega tritisočaka, nama je Klemen sporočil, da sta z Davidom ravno prispela na vrh prelaza. Temu je botrovala odločitev, da sva predčasno sestopila do avta. Po krajši pavzi je sledil povratek proti domu.

“Turo” po Dolomitih bo definitivno treba ponovit, morda že to zimo. V poletno verzijo pa morda dodat še kako ferato!!

Zemljevidi poti:
1.dan: Kranj – Bolzano (360km)

2.dan: Bolzano – Bormio (127km)

3.dan: Bormio – Bormio (30km)

4.dan: Bormio – Monno (61km)

5.dan: Monno – Kranj (500km)

ANdreja