Ledno plezanje – Slap nad votlino (januar 2009)
Planica, torek 13.1.2009, 6:00h… z Juretom samevava na parkirišču pod Planiško velikanko. Pri -17°C sva edina, ki v takšnih sibirskih razmerah vsa zagreta otovarjava ruzaka z vsemi ledoplezalnimi rekviziti. Danes greva namreč v led, plezat, da užitke izpred nekaj dni, ko smo plezali v Mlačci, podoživim v naravnem zakulisju “Slapu nad votlino” 😉 .
S cepini, derezami, plezalnimi štriki, plezalnim pasom, lednimi vijaki, čelado in ostalo plezalno “kramo” in z nekaj energije v obliki hrane na hrbtu, se tako že navsezgodaj podava proti Tamarju. Po poti pametujeva, kako lep bo dan. Kako ne, ko pa je nad nama nebo brez enega samega oblačka. In iz ust se nama kadi, kar tudi kaže na to, da led BO. To je tako ali tako bistveno danes!
Ker danes Jure diktira tempo, ni časa za vmesne postanke, čeprav bi korak, če bi hodila sama, zaradi teže ruzaka verjetno upočasnila že za prvim ovinkom 🙂 . Počitek si tako privoščiva šele v koči v Tamarju. V miru spijeva čaj, odtajava roke, pokramljava z oskrbnikom koče, potem pa željna zabavne plezarije odrineva dalje. Do slapu nisva imela več daleč, še sreča 😛 , ob vseh napotkih kako naj štrikam vozle, zihram na tleh, pikam s cepinom v led in zabadam dereze, me je že po poti pošteno navijalo od vsega adrenalina. In potem končno prideva pod slap – WAW! Pravi ledeni lepotec. In čisto sama sva, akcijaaa!
Pripravo opreme prepustim Juretu…
…medtem si nataknem dereze, skočim v plezalni pas in s čelado na glavi nestrpno opazujem kaj Jure počne z vso to plezalno “ropotijo” 😀 . Vmes se mi seveda porodi 1001 vprašanje, kaj bom sploh počela z vso to kačo vrvi, predvsem pa kakšna “jajca” mora imeti Jure, da se mi bo dovolu zihrat (sj v bistvu ni imel izbire 😉 …). Skratka, kot bi od ljube navdušenosti fasala “blackout”…
“Tako, lahko začneva”, mi reče Jure, ko mi v roke porine še moja dva cepina… za kasneje, ko bo prišlo na vrsto mojih “5 minut” slave. In sva štartala… najprej gazda prvo polovico slapu, za njim pa še moja malenkost;) .
Nekje na polovici slapu sva se prevezala, potem pa ponovila vajo… do vrha!!!
V slapu mi je adrenalin navijalo na polno… čeprav mi je tudi roke navijalo kot uro. Navdušenje pa še večje kot takrat, ko sem prvič preplezala smer v preddvorskem vrtcu. Predvsem se mi je zdelo plezanje kot tako lažje. In bolj zabavno. Samo minilo je tako hitro (?), vsaj zdelo se je kot da ni trajalo prav dolgo 🙂 . Na vrhu pa je sledil še takle razgled na Jalovec in njegov ozebnik… in spodnja čeljust je šla upravičeno do podnaaaaaaa:D … (kje je bil tist’ moment fotoaparat!)
Če ne bi blo tolk mal prostora, bi človk tm zgorej kr mal zataboril, si kej skuhal in… Jaja, potem sva se pa že abzajlala:( … (na pol poti nazaj sva dobila še družbo)…
Kakor gori, je tudi doli minilo čist prehitro!!!
Hvala Juretu za tole plezalno izkušnjo! Bilo je več kot doživeto in samo želim si lahko, da bi se led še naprej tako fino delal, da bomo lahko takle dan kmalu ponovili.
Andreja
