Planina Koren (januar 2009)
Že med tednom sva s Simonom skupaj zabijala čas na Možjanci in prišla na idejo, da se za vikend skupaj odpraviva na Kopotelo. Iz doline sva štartala, ko je bilo sonce še skrito za hribom in cesta proti Krvavcu zato še povsem v senci. Čeprav sva nameravala parkirati pri Koči na Kriški planini (Krvavec), so kolesa Simonovega “spidigonzalesa” (avta) na poledeneli cesti začela vrteti v prazno še preden sva pripeljala do Ambroža. Ni nama preostalo drugega, kot da ga porineva ob rob cestišča, mu s kamenjem podkajlava gume in se peš odpraviva izhodišču naproti. Do Kriške sva potrebovala dobre pol ure, saj je bil cesta do tja prava drsalnica. Od Kriške naprej pa sva potem končno imela zratrakirano pot, ki je seveda izginila za prvim bregom. Spust s prvega vrha v dolino pod planino Koren je bil kot ura večnosti na mučilni napravi. Sneg se je v soju žarkov z vsako minuto bolj tajal in pod težo teles se nama je vdiral do grla. Metri proti planini so se zato vlekli kot najboljše testo, ki pa si ga ne želim nikoli več jesti. Vidno utrujena sva bila že na planini Koren in že s pogledom sva si povedala, da Kompotela danes ne bo najina. S Korena bi v takem rabila vsaj še 2h, da bi dosegla njen vrh in danes sva bila za dosego tega absolutno preveč izčrpana. Pravzaprav sva se predobro zavedala, da naju čaka taista pot tudi v obratni smeri, zato nadaljevanje res ni imelo več nobenega smisla.
Na planini Koren naju je pričakala pastirska hiška, v kateri sva videla dovolj udoben plac za popoldansko zabušavanje.
Šele, ko so soncu začele pojemati moči, sva pospravila za sabo in se še enkrat spopadla s potjo. Vse do Kriške so padale sočne in do avta bila že tako naveličana gaženja, da sva že skoraj poklicala taxi:).
Andreja
