Hajneževo sedlo (februar 2009)
Vreme je loterija. In tokrat smo sončno vreme zadeli na Hajneževem sedlu, čeprav so vsi po spisku napovedovali, da bo deževno.
Ob 11ih smo prispeli na parkirišče Vranjček. Pri avtu se nismo obirali, saj je Matej že v štartu povedal, da mora biti doma do 16ih. Prvi odseki poti so bili dobro uhojeni, tako da midve s Polono nisva imeli prehudih težav z vdiranjem. A je gaz izginila še preden smo se dobro ogreli. Po cik-cak poti se je vlekel vsak korak kot jara kača in višje proti planini Korošici kot smo šli, bolj se je sneg prediral in onemogočal enakomeren korak. Manj težav je imel Matej, saj je za razliko od naju, hodil s smučmi. Še najbolj se je vdiralo Poloni, saj je imela na hrbtu dodatno težo – board. Na poti smo srečali še dva planinca, ki sta nas razveselila z vestjo, da je na vrhu lepše vreme. To nam je dalo dodatni zagon za vzpon, a smo o lepem vremenu podvomili takoj, ko nas je nad gozdno mejo zajela megla. Na trenutke se je je nakopičilo toliko, da smo le bežno videli eden drugega, pa čeprav smo hodili le nekaj metrov narazen. Čeprav smo bili trdno odločeni, da gremo do sedla, pa nas je vseeno zaskrbelo, kako bomo prišli v dolino, saj smučanje v tako gosti megli ni ravno prijetno, pa tudi orientacija ne ravno najboljša.
Ko smo se že skoraj dokončno vdali pa kot bi meglo odstrigel s škarjami. Končno sem nam je odprl pogled na sedlo nad nami. Matej je bil z vsako minuto v večji prednosti, saj se mu sneg zaradi smuči ni vdiral pod nogami. Midve s Polono pa sva se odločili za bolj penzjonerski tempo. Medtem je izza oblakov pokukal še sonček in v momentu je postalo prijetno toplo. Ker je Matej prispel na vrh 10minut pred nama, je imel dovolj energije, da nama je špilal motivatorja, da sva lažje pogrizle še zadnje metre klančine in tudi same sedle na vrh. Tole rečem je bil en “fejst matr”. A hitro je bilo vse pozabljeno.
Sonce smo izkoristili tudi za par skupinskih slik, malo martinčkanja in igranje z zmajem. Potem pa sta Matej in Polona izrazila željo, da bi skočila še proti Košutici odpeljat eno lepo flanko, jaz pa sem tačas pridno dokumentirala njun vzpon in spust.
Po njunem povratku so se spet od nekje privlekli oblaki, zato smo stisnili rep med noge in odvijugali v dolino.
Andreja
