Slemenova špica (april 2009)
Danes sem imela dopust in čeprav meteorologi včeraj pri Dnevniku niso napovedali ravno sončnega ponedeljka, sva se z Matejem zmenila, da greva vseeno na sneg. Skočila sva na Slemenovo špico.
Čeprav v dolini od letošnje zime ni ostal niti vonj po snegu, pa je slika na Vršiču te dni še povsem drugačna. Prelaz je sicer že prevozen, a cesto obdaja ponekod (kjer se je z gora splazil plaz) tudi do 6m visoka stena snega. Vožnja po njej se zato zdi kot vožnja po bob stezi. Na vrhu seveda nisva bila edina, proti Mali Mojstrovki so je že vzpenjala kolonija turnih smučarjev in pohodnikov. K sreči sva imela v rokavu drug cilj, tako da naju gneča niti ni zmotila.
Ko sva zapuščala parkirišče, nama je prvi izziv takoj za ogrevanje predstavljala prav omenjena stena snega, ki sva jo morala dobesedno preplezati, da sva lahko začela premagovati prve višince v smeri proti sedlu Vratca. Sneg je bil kljub soncu še presenetljivo trd in Matej, ki je za razliko od mene, hodil s smučmi, je med vzpenjanjem večkrat potožil, da pogreša srenače, saj bi bila hoja z njimi bistveno bolj udobna. Medtem sem se jaz spopadala s povsem drugimi težavami. Pod snegom so bili namreč borovci in zaradi zraka med njihovimi vejami sem naštetokrat stopila v prazno. Ponekod me je preprosto odrezalo s poti in vsako plezanje iz luknje je bilo “jeb* ježa”… milo rečeno:). Po hudih mukah sva končno dosegla Vratca in odprl se nama je čudovit pogled proti Slemenovi špici. Pokrajina onkraj Vratc je bil še skoraj nedotaknjena. Resnično sva videla samo eno, pa še to žedobro zabrisano sled nekoga, ki je moral tu postopati še pred zadnjim sneženjem.
Polna elana sva nadaljevala proti Slemenovi špici, ki je kukala izza oblakov. Čeprav resnično nisva pričakovala najmanjšega žarka sonca, pa se je žareča krogla naposled le zrinila na plano. Ker je bil teren lepo zalit s snegom, sva nemalokrat skrenila iz “letne” poti, da bi odkrila kak nov del, ki je bil v kopnem običajno zgrešen. Med drugim sva prečila tudi vznožje plazu in se potem kaj kmalu spet priključila na pot. Po zadnjem vzponu na plato, se nama je končno odprl tudi pogled proti Jalovcu in pod njim Kotovo sedlo. V Ozebniku sva opazila tudi kar nekaj smučarjev. Medtem, ko so oni uživali poglede v kontra smeri, sva midva naredila nekaj slik in se povzpela na sam vrh. Ta je postregel še razgled na dolino Tamar, veličastno skupino Ponc in seveda na drugi strani Mojstrovke.
Ob vsej slikariji sva našla čas tudi za prigrizek, dokler se od počivanja na mestu nisva tako ohladila, da nama je blag veter pognal mraz v kosti. Treba je bilo oditi. Prve se je po hribu spustil Matej, sledila sem mu nekaj trenutkov kasneje. Pri skrinjici sva se še vpisala, malo nastavila soncu, potem pa odšla nazaj, saj so se izza Jalovca že kopičili temni oblaki. Vračala sva se pod stenami Mojstrovke in bila mimogrede na Vratcih. Sledil je še zadnji, najdaljši spust do avta, potem pa povratek v dolino.
Mateju hvala za družbo, bo treba ponovit:).
Andreja
