Žleb/Suho ruševje (april 2009)
Ponedeljek. Budilka ob pol 6ih ogrozi jutranje poležavanje. Ampak danes izjemoma ni treba na šiht, danes so v paci drugi plani. Na sonce, sneg, v breg – v Suho ruševje… ker je pondeljkovo jutro lahko tudi takšno!
Zjutraj me Matej pobere v Kranju in skupaj oddrviva proti Ljubelju, kjer naju že v vsej bojni opravi čaka Miro. Ob 8.30 nam žičnica na Zelenico že daje potuho. Na sredi presedemo in čez dobrih 10 minut smo že na vrhu zeleniškega smučišča. Vreme je danes stabilno in obeta lep dan, čeprav smo aprila in je vsaka nenadna sprememba na nebu, povsem možna.
Še nekaj klipsen na pancarjih in krpljih in že v sneg rišemo sled proti Ruševju. V prvi klančini dohitevamo eno malo bolj številčno grupo od naše, ki je štartala malo pred nami. Na vrhu prve strmine smo že vzporedno, čez nekaj minut pa se otresemo še zadnjega iz te skupine.
Sonce je že kar močno in še preden v daljavi pred seboj zagledamo današnji cilj, je potrebno sneti nekaj slojev obleke. Naprej gre takoj lažje. Pa ne za dolgo, saj že prvi oblak, ki za trenutek zakrije sonce, ozračje ohladi za nekaj stopinj. Tisti pa, ki so bili bolj pridni od nas in so štartali bolj zgodaj, sedaj s smučmi že razigrano vriskajo v dolino. In teh danes ni malo. Suho ruševje in strmine pod steno Vrtače so polno zasedene.
no images were found
Kot bi tlesknil s prsti smo na vrhu Žleba pod Zelenjakom.
Sledi obvezna malica in posedanje na vrhu. Da je vreme zares božansko, bi potrdile tudi vse kavke, ki so nam preletavale glave in se borile za svoj del “pogače”. In so jo tudi dobile, če so se le toliko upogumile in jo prišle vzet iz roke 🙂 .
Mi pa bi tudi še dolgo vztrajali na vrhu, a so nam oblaki zakrili sonce in nas premražene pognali nazaj na Zelenico, kjer je še bilo nekaj toplega sončka, da smo v miru posedeli za mizo pred kočo.
Andreja
