Sedmera jezera – Prehodavci – Kanjavec – Poprovec (oktober 2009)

Na turo v Julijce smo se tokrat podali v dveh ločenih grupah in po dveh različnih poteh. Prva grupa (Kozjek, Polona, Remic in Matej), je svojo 3-dnevno turo začela že v petek popoldne, ko je iz Planine Blato krenila proti Planini v Lazu. Tam so prenočili (prekrokali) prvo noč v eni izmed tamkajšnjih koč, zjutraj pa nadaljevali čez Sedlo pod Debelim vrhom proti Kanjevcu in čez Hribarice sestopili do bivaka na Prehodavcih. V grupi “zamudnikov” sva v soboto zjutraj istočasno štartala še midva z Markom. Najin del poti je opisan v nadaljevanju…

Tudi midva sva avto pustila na Planini Blato, od tam pa se peš zapodila do Planine pri jezeru in naprej do Dednega polja. Že dobro ogreta po prvih premaganih višincev sva potem nadaljevala do Triglavskih jezer. Ozračje je bilo ravno pravšnje, da sem spet prišla na svoj račun. Nastal je spet tamal ocean slik/panoram…

Počasi in brez kakšnega silnega naprezanja sva okrog 6ih popoldne tudi midva dosegla Prehodavce. Tam so nama ostali že šparali dve prosti ležišči v bivaku, da ob morebitnem navalu pešakarjev nebi na koncu ostala na hladnem. Večer je minil hitro, kakor se za večere z dobro klapo tudi razume. Za piko na i noremu ambientu nam je luna sredi noči še osvetlila nebo in okrog sebe smo lahko opazovali morje oblakov. Prehodavci so bili dovolj visoko, da smo bili nad njimi in pred seboj lahko občudovali najvišje vrhove daleč naokoli. Bilo je res nepopisno lepo, a prej ko slej nas je izdala utrujenost in spokali smo v bivak.

Naslednje jutro sem bila spet med prvimi živimi. Ko sem opravljala malo potrebo, so se okrog bivaka že pasli gamsi. Še preden se je sonce dvignilo čez Zelnarico in Hribarice se je Marko pozabaval s panoramo, potem pa je bila že toliko ura, da so se naše poti zopet morale ločiti. Naju je namreč čakal vzpon na Kanjavec in hotela sva turo podaljšat še na sosednji vrh Poprovec, zato sva tudi štartala s časovno prednostjo. Že po sestopu v dno pod Prehodavci, tam v bližini Rjavega jezera, sem se na 4 oči srečala z gamsom. Najbrž si je dedec napačno razlagal palici, ki sem ju držala v rokah, saj se je v obrambi, ker se je očitno počutil ogroženega, agresivno odzval, ko sem se mu približala. No, na koncu sva oba raje odšla vsak v svojo smer in za gledalce okrog naju iz tega “ravsa” ni bilo nič zabave.

Nadaljevala sva pospešeno, saj je bilo v senci kar hladno. V sonce sva stopila šele na Hribarcah in vetrovka je kaj kmalu postala odvečna.

Pri zimskem smerokazu (rdeči puščici) sva se potem usmerila proti Kanjavcu. Pot je tu ves čas meliščasta, lepa in razgledna, a mestoma vseeno obljublja zdrs. Pazljiv korak v teh koncih zato nikoli ni odveč. Najino pozornost je za kratek čas zmotila manjša skupina gamsov, ki je z vso hitrostjo prihrumela po pobočju Kanjevca. Kakšen dir je to bil, kamenje jim je kar bežalo izpred nog, midva pa sva v sami začudenosti potem še vse do vrha iskala odgovor na vprašanje, kako da si na teh strminah ne polomijo vseh nog. Na koncu sva dognala, da verjetno zato, ker si tudi riba ne zlomi plavuti medtem, ko plava, pa tudi škrg ne poškoduje, medtem ko diha… Hehe…

Ko sva prispela na greben, se je razodel še razgled na drugo stran. Triglav je bil samo “5minut proč”. Na vrhu sva potem v miru pojedla in se razgledala na okoli. Obvezen je bil tudi vpis v knjižico. Začudi pa me vedno njegova višina, saj se mi zdi, da je s svojimi 2569m (zahodnji vrh), zaradi mogočne Škrlatice in Triglava, po krivici kar malo prezrt. Nja, zamuja tisti, ki ne ve, da tako lepe razglede nudi tudi Kanjavec… in celo njegov malo nižji sosed, Poprovec. Prav zato sva mimogrede napravila ovinek še na njegov vrh. Za pobeg v dolino je bilo še dovolj časa.

Proti Zelnaricam… in potem z mujo domov. Ker je spet minilo prehitro!

Andreja