Silvestrovo – Pl. Jezero – Pl. v Lazu – Preval (sedlo med Debelim vrhom in Ogradi)
Letos smo novo leto zopet pričakali v gorah. Mateju je prijatelj Bric zaupal kočo na planini v Lazu in dvanajsterica se nas je tam poslovila od starega leta. Čeprav še nekaj dni pred odhodom ni kazalo, da bomo čez praznike imeli sneg, pa je zadnji hip zapadlo kar nekaj centimetrov pršiča in tako da smo se že na prvi dan novega leta kopali v snegu.
V Lazu smo prenočevali že večkrat, tokrat nam je Bric odstopil koče še za silvestrovo. Bric, Miha in Matej so se na planino odpravili že v torek, da bi zakurili peči in nam ogreli hišo. Ker snega do planine Blato takrat še ni bilo, so lahko avto pustili na parkirišču in od tam s smučmi na hrbtu nadaljevali proti Lazu. Na cilju jih je pričakala pobeljena planina in na nebu jasnina. Po krajši “aklimatizaciji” z viskijem in pivom so poprijeli za delo. Par pridnih rok in koča je bila kmalu prijetno ogreta. Ta čas so fantje popravili še par detajlov na odkriti strehi, potem pa sedli v ležalnike pred kočo. Ob čveku in polnih kozarcih so pričakali večer… (in po pripovedovanju Mateja jih je “prokleta pjača” predčasno položila v posteljo). Naslednje jutro jih je na pragu koče pričakalo neprijetno spoznanje. Odjuga! Zaradi visokih temperatur je, še večer poprej zasnežena planina, danes izgledala dokaj klaverno in brez snega. Nekaj pred poldnevom sta se Miha in Bric vrnila v dolino, Matej pa je medtem, ko je čakal prve prišleke, v koči vzdrževal ogenj. Okrog treh se je na planino primajal prvi del novoletne “odprave” (Remic, Polona in Kozjek), slabo uro kasneje še dva Sonja in Jernej, ne dosti za njima pa še Vita in Derlink. Za, od hoje izmučeno sedmerico je Matej pristavil čaj in vodo za makarone, da so se lahko malo podprli… Tisto popoldne in večer je potem seveda minil v znamenju prednovoletnega žura, ki sva ga midva z Markom žal zamudila. Naslednje jutro smo iz doline štartali še zadnji štirje. Ker je bila cesta proti Blatu preveč poledenela, sva bila z Markotom prisiljena parkirati precej nižje. Medtem, ko sva se peš odpravila proti parkirišču Blato, sta naju z avtom dohitela še Žana in David. Ravno, ko sva prispela na parkirišče, sta Žana in David v ruzak pakirala še zadnje rekvizite. Pri avtu smo na hitro podebatirali, potem pa sva z Markom krenila naprej, Žana in David pa sta imela malo bolj umirjen tempo. Medtem, ko smo se mi štirje borili z višinci proti Lazu, sta Matej in Jernej letela “ohladit” v Hladilnik (t.i. grapa v smeri Zadnjega Vogla). Vrnila sta se ravno, ko sva se midva z Markom bližala koči… Ostala druščina se je ta čas grela v koči, po najinem prihodu pa smo počasi pripravili kosilo. Popoldanske urice smo si med drugim krajšali z raznoraznimi družabnimi igrami. Manjkala nista niti Enka in Kings cup. Ko je ura vse bolj bližala polnoči, je vzdušje postajalo vse bolj veselo. Pilo se je in pelo. Malo pred polnočjo smo se prestavili pred vhod v kočo in nastavili našo “atomsko uro”. Odštevanje minut se je lahko začelo. V poslednji minuti smo odšteli še zadnje tri sekunde in prišlo je leto 2010. Potem pa so padala voščila in vse kar sodi zraven. V hiši sta nama David in Žana predstavila tudi nekaj plesnih korakov in zdelo se je, da se je žurka šele dobro začela. Večina je vztrajala do dveh, treh (nekateri tudi dlje) ponoči, potem pa nas je izdala “vemokdo”:). Naslednje jutro nas je navsezgodaj presenetilo močno sneženje!!! “Ta zbujeni” smo kaj hitro pozabili na mačka in bili en-dva-tri enotni, da skočimo na Sedlo med Debelim vrhom in Ogradi. Žal romantika ni trajala dolgo, saj nas je že pred sedlom ujela megla, ki pa nam vseeno ni vzela veselja pri spustu. Vsak je užival na svoj način. Matej na smučeh, Remic in Jernej na dili, Kozjek na lopatki, midva z Marko pa kar na riti in krplji na hrbtu oddričala nazaj na planino. Kasneje sva z Markom pred kočo iz ljubega dolgčasa postavila še hišnega ljubljenčka “Kozjeka 2”, še pred nočjo pa se je sneženje tako okrepilo, da nas je prikovalo v kočo. Snežni cirkus smo tako opazovali le še čez rešetko kuhinjskega okna, v upanju, da sneženje čez noč poneha in nam nov dan nameni še kak snežni užitek.
Sneženje naslednje jutro še vedno ne poneha in ker nas je lenarjenje v koči delalo preveč pasivne, smo se odločili, da vseeno nekam gremo. Trojica (Miro, ki na planino privandra to jutro, ter Matej in Vita) se je še enkrat podala proti Sedlu pod Debelim vrhom, midva z Markom pa sva se odločila, da greva preverit stanje na Planini Jezero. S krplji na nogah sva se zapodila skozi zasneženo gmajno. Noro sva uživala, ko sva pod nogami mlela suh pršič in s palico z vej stresala ujet sneg. Čas preko gozda nama mine hitro in kmalu zagledava Kočo na planini Jezero. Opaziva, da je zimski bivak odklenjen, zato si privoščiva njegovo zavetrje. V miru pomalicava in v klepetu posediva, potem pa se počasi odpraviva nazaj. Stopinje, ki sva jih risala na poti tja, so bile ob najini vrnitvi zaradi novozapadlega snega že skoraj povsem zabrisane, tako da sva se nama je sneg udiral že skoraj do kolen. Ampak sva vseeno uživala kot že dolgo ne. Ko sva prišla do koče, sva opazila, da so se ostali že vrnili iz Ogradov. Sneži potem še celo popoldne in večer, v nedeljo ponoči pa se megla in oblaki nad planino končno začnejo trgati. Zbudimo se v jasno jutro in pogled čez prag koče obljublja nor dan. Medtem, ko ostali zajtrkujejo, se izza “ovinka” prikažeta še Tina in Bojan (ki ju je Miro povabil na skupno turo). Ko ju Matej in klapa postreže s čajem, midva z Markom že štartava proti Prevalu. Sonček naju greje celo pot, razgledi naokoli pa so bili po vseh teh dneh v Lazu, končno tisti tapravi. Videlo se je daleč daleč naokoli. Ker sva štartala z rahlo časovno prednostjo pred ostalimi, se tik pod vrhom začnem spraševati kje se obirajo. Pokličem Mateja, ki mi pove, da imajo do sedla še kakih 20minut. Medtem midva že uganjava norčije na vrhu sedla in ju po dobrih 10minutah končno zagledava v “podnu” klančine. Čudovito sprano nebo ponuja pogled vse do Triglava, Tošča, Karavank v daljavi in celo nekaj vrhov Kamniško-Savinjskih Alp. Žal nas tudi tokrat nekaj prežene z grebena. Tokrat nam jo zagode rezek veter, ki brije preko grebena. Da se mu izognemo, se prestavimo malo nižje, v zavetrje. Tam popijemo požirek toplega čaja, potem pa sledi spust. Meni je zopet pripadla vloga glavnega fotoreporterja na terenu. In smo šli… Kloža je poskrbela za nekaj spektakularnih akrobatskih padcev in na račun drugih sva se z Markom nasmejala do solz:) Spust je zaznamoval tudi Tinin polpadec, ko se je sicer spretno uspela obdržat na smučeh, a pri tem imela smolo in v vsem tistem razritem snegu “usjala” svoj mobitel. Z Bojanom jima ni ostalo drugega kot da vzpon ponovita. Ostali pa smo se, v upanju, da ga najdeta, vrnili do koče. Sledilo je pospravljanje in potem naposled vrnitev v dolino.
Tako je za nami še eno nepozabno praznovanje novega leta in le upamo lahko, da nam Bric še kdaj odstopi v uporabo tole hiško. Definitivno pa ta obisk planine ni naš zadnji, vrnili se bomo zagotovo že prav kmalu!
Andreja
