Zadnjica – Prehodavci – Triglavska jezera (junij 2010)
Ta petek sva bila zares v riti. Pravzaprav nama je ratalo prit v rit in izbasat iz nje kar 2x v istem (popol)dnevu. Prvič sva se znašla v “riti”, ko sva parkirala v Zadnjici (dolini) in se od tam, kljub sicer že dokaj pozni uri, a v povsem jasnem vremenu, odpravila proti Prehodavcem. Še drugič pa sva bila dobesedno v riti le nekaj ur kasneje, ko naju je po meliščasti in deloma še s snegom zasuti poti “čez Dol” zaobšla gosta megla in kar nekajkrat prisilila, da sva iztirila iz poti. Bi olepševala okoliščine, če bi rekla, da sva za vsak korak vedela kam greva, ker nisva, sva pa tokrat imela v ruzaku s seboj očitno res več krompirja kot pameti, da sva na koncu kljub vsemu našla do bivaka…
Turo sva kot rečeno začela v dolini Zadnjice, tokrat prvič po poti “Čez dol”, kakor se le-ta imenuje. Običajno nama je bila bolj “pri roki” (ali bolje nogi) pot čez planino Jezero, Dedno polje in mimo Triglavskih jezer, tokrat pa sva naredila izjemo in se preko Vršiča spustila v dolino Zadnjice in se od tam odpravila proti Prehodavcem. Ta pot je v normalnih okoliščinah običajno celo nekoliko krajša in v lepem vremenu tudi dovolj razgledna (sva ugotovila, ko sva se po isti poti vračala nazaj), da se lahko kosa z ono drugo preko Triglavskih jezer, ki nama je bila prej vedno bolj domača. Ko sva bila že nekje na polovici poti naju je počasi zapuščalo zahajajoče sonce, že nekaj 10minut kasneje pa iz doline presenetila dvigajoča megla, ki naju je, še preden sva dosegla “sedlo”, povsem zaobšla. Da je bila bera negotovosti po poti, kje sploh sva oz. bolje, kam sploh greva, še večja, pa so prispevala svojo mero še številna snežišča, ki so nama v tisti, že tako slabi/nični vidljivosti, brisala pod nogami sledi kopne poti. V takšnih razmerah sva blodila vsaj 2h več kot sva sprva planirala in nič čudnega ni, da sva bila pri bivaku šele okrog 10 ponoči, ko je bila zunaj, jasno, že trda tema. Ta “večerni” izlet, ki se je nepričakovano sprevrgel v nočno tavanje, je prej kot ne zapisan med tiste moje, na katere ne morem biti ravno ponosna. Resnično slab zgled tega, kdaj in kako pripravljen bi se vsakdo, že za voljo lastne varnosti, moral podajati v gore. Ampak ker tisti večer nisva uspela sprožit nobenega “plazu”, čeprav so bili pogoji idealni in ker se k sreči nisva zaplezala v kakšno neprehodno steno, s katere nebi mogla varno sestopiti, lahko pod izkušnjo mirno in brez posledic (tokrat) potegnem črto in jo vzamem kot šolo za prihodnjič, da se ne bova še kdaj na pot podajala tako pozno oz. vsaj vnaprej predvidela tudi takšne možne izide… Največji “hec”, ko sedaj gledam nazaj, je bil ta, da sva ubistvu stala le nekaj 10m proč od bivaka, silhueta strehe le tega in hribov okrog njega/naju pa je bila tako varljiva, da sva sprva mislila, da gledava kamnitega veljaka (steno nad Rjavim jezerom), pa se je po naslednjih nekaj korakih v pravo smer izkazalo, da gre pravzaprav za streho bivaka, ki ga iščeva! Če bi še nekaj korakov nazaj zavila v katero koli drugo stran proč od bivaka, bi se prej ali slej znašla na poti proti Triglavskim jezerom ali še huje, v tisti slabi orientaciji v megli in nevednosti morda celo rinila naprej proti Lepo Špičju… kdo ve kam bi šla in kdaj šele ugotovila, da sva zašla. Nerazumljivo se nama zdi predvsem dejstvo, da te konce zares dobro poznava, glede na to, da je bil vsak od naju tu že vsaj 10x. No, vsaj prepričana sva bila v to, dokler se ni še enkrat več izkazalo, da je v temi in megli vsaka ovca črna ali drugače, vsaka streha dovolj strma, da v njej vidiš morebitni vrh, ki to v resnici ni.
No, po prihodu k bivaku sva potem ugotovila še to, da nisva sama. Pred njim sva zagledala nekaj parov pohodnih palic in žehto preznojenih štumfov, smrad katerih naju je povabil v notranjost. V bivaku sprva sicer ni bilo znakov življenja, a je kmalu prišel mimo prvi ton smrčanja, tako da sva le domnevala lahko koliko jih bo poleg naju tisto noč žagalo drva za cele Prehodavce. Po pospešenem postopku sva raztegnila vsak svojo spalko in v roku 10ih minut od izžetosti padla v trd dremež tudi midva. Noč je bila hitro naokoli, predvsem zato, ker me je že navsezgodaj zbezal iz spalke klic narave. Kot prva sem pomerila temperaturo zunaj in kot nagrado za pogum poleg jutranjega hladu imela priložnost od zares blizu občudovati jutranje obiskovalce – gamse, ki so firbčno postopali okrog bivaka. Ko so iz bivaka začeli lesti še ostali, so se seveda firbci hitro razbežali. Ko je sonce s svojimi žarki že obsvetilo bivak in okolico, je tudi zunaj postalo dovolj prijetno toplo, da se je dalo v miru pomalicati in sestaviti plan za ta dan. Z Markom sva se kar hitro strinjala, da sva povsem neprimerno obuta (na sneg nisva računala, zato so gojzarji ostali v omari), da bi se povzpela na planirano Malo in Veliko Špičje, saj je bil teren še dodobra zasut s splazenim snegom. Pa se nisva preveč zasekirala. Lepo sva spakirala in se premaknila k koči pri Triglavskih jezerih ter tam na sončku odčmurila, kot rada rečeva, celo popoldne.
Pozno popoldne sva se vrnila nazaj na Prehodavce in še pred nočjo sestopila v vlažno Zadnjico. Po poti sva iskala sledi stopinj v snegu, da sva si sploh prišla na jasno kje sva prejšnjo noč tacala in se nemalokrat zgozila kako sva večkrat grdo zgrešila. Na nekaj mestih sva imela res ogromen krompir, da sva še pravočasno prišla nazaj na pot, predvsem pa, da se nama nikoli ni bilo treba vračati nazaj, saj vprašanje, če bi lahko po isti poti varno sestopila. Gnil in težek sneg naju je spremljal skoraj vse do podna, čeprav sva mu bila mestopa kar hvaležna, saj sva se lahko, po s snegom zasutem melišču, oddrajsala v poden ter si tako časovno kar pošteno skrajšala pot. Pri avtu sva vsa razigrana snela od snega napite štumfe in čevlje ter sedla v razbeljen avto…
Od tam pa na Vršič in proti domu…
Andreja
