Kompotela (december 2010)
Že 14.dni me ni bilo v hribih, danes pa sem končno našla čas in ujela popoln dan za praznovanje v osrčju le-teh. Še pred deseto ni kazalo, da mi bo 11.december minil drugače kot doma na toplem, s skodelo motnega mlačnega kompota iz (pre)zrelih hrušk in jabolk, a se je dan v pičlih dveh urah preobrazil v pravo lepotico. Ob enih sem si že veselo tankala toplo Kompot(elo) polno sonca, hlajeno s sunki hladnega vetra in si visoko nad gozdno mejo nazdravljala za 28. rojstni dan. Mati narava je snežno belino in nebesno modrino zavila v popoldno darilo! Resnično fejst baba!:)
Ob 11ih sva z Markom “že” na cesti proti Ambrožu. Cesta “čez” vas naju pričaka lepo prevozna, nikjer nič ledu, le tu pa tam z gumo zapeljeva čez kako fliko svežega, z vej posutega, snega. Na planini Jezerce avto parkirava v prvo frej luknjo na novo urejenem parkirišču, iz prtljažnika potegneva opremo, si jo oprtava na hrbta in se odpraviva proti smučišču. S splužene ceste zavijeva pri odcepu za Križko planino, od tam pa že slediva prvim markacijam proti najinemu cilju. Že po poti čez smučišče veselo ugotavljava, da bo danes hoja prijetna, saj je sneg dovolj preobražen in skorja dovolj trdna, da bo z lahkoto držala najino težo. No, mestoma se skorja pod težo najinega koraka vseeno predre, a večinoma razmere dopuščajo hitro napredovanje. Preko smučišča gre tako brez težav, preko kake ledene plošče tudi uspešno loviva ravnotežje in po slabih 10ih minutah že dihava v prvi klanec. Ko ga premagava sledi spust preko sedla približno 300m nižje, mimo dveh plazov in potem naju le še krajši vzpon med borovci loči od planine Koren.
Pri koči narediva krajši postanek, da vase zlijeva požirek vročega čaja. Sicer pa koča in z njo planina na tako lep zimski dan sameva. V svežih sledeh smuči v snegu slutiva, da bova zdaj zdaj dobila obisk turnega smučarja, a ga le zaman čakava. Očitno bo za spust v dolino ponucal urejeno progo s Krvavca in je tu čez planino Koren s turnimi urezal le ovinek do Zvoha.
Med srkanjem čaja pogledujeva v smeri proti Kompoteli in modrino kar naenkrat prekrijejo oblaki, ki pa jih veter že v naslednjih minutah spodi preko vrha Korena. Ne obirava se več dolgo, saj imava do vrha še vsaj tričetrt ure hoda in dopuščava tudi možnost, da podlaga višje ne bo več tako stabilna, zaradi česar bi se brez krpljev lahko še dodatno zamudila. Sled smuči izgubiva le 100 metrov nad planino, od tam riševa svojo sled in orjeva ledino. Povsem pomrznjena podlaga dovoljuje, da sekava ovinke, a ko se že zdi, da bova na vrhu v rekordnem času, naju na zadnji “ravnini” upočasni močan snežni vihar.
Višje ko greva, v močnejših sunkih obla pomrznjen sneg in ga razmetava naokoli. Potem se v trenutku umiri in ko že nastavim fotoaparat, da malo poslikam, spet svinsko zapiha. Med zadnjim pristopom na vrh se kar nekajkrat vržem v sneg, da zmanjšam upor in počakam, da sunek popusti. Do vrha bodo kolena že čisto črna, si rečem, a bitka je na koncu vendarle moja:). Razgled s vrha Kompotele rodi pravo veselje, saj se mi zdijo vrhovi jezerskih gora lepši kot kadarkoli prej. S stabilizatorjem k sreči prizor tudi uspešno ovekovečim.
Gre pa le mojemu slabemu instinktu zahvala, da danes s seboj nisem vzela turnih smuči, saj so tu zadaj za Krvavcem kljub celotedenski odjugi razmere za turno smuko še vedno blestijo, čeprav morda drugod v Kamniško-Savinjskih Alpah vrhovi zaradi visokih temperatur resda že kopnijo.
Andreja
