Komna – Lepa Komna – Bogatinsko sedlo (januar 2011)

Zdolgočasena v plastično lupino kinderjajčka natresem dve čajni žlički pecilnega praška, nakapam nekaj kapl’ mlačne vode, zaprem, pretresem in čakam na (re)akcijo…  pravzaprav pričakujem celi mali čudež, pa – nič! No, vsaj nič presenetljivega oz. nič od česar bi otroške oči pokale od radosti. Ah, to ni za nikamer. Moram v hribe. Čimprej. Od vsega tega sedenja se mi že vozli štrikajo v riti, glava pa tudi več ne dela. Ni adrenalina. Ni akcije. Neki bo treba nardit, si rečem in se z miško zapeljem na ARSO-vo stran, da pogledam napoved za soboto in nedeljo. Presenečeno ugotovim, da mi bo naklonjen cel vikend. Super! Samo kam?…

Da si prihranim eno vožnjo na Gorenjsko, se mi takoj porodi ideja, da bo treba nekje prespat. Ja, pa boš, si mislim in v tem ne najdem težave. Torej kje, se vprašam in v naslednjem momentu pomislim na Komno. Hm, lahko bi se šlo tudi na Komno, si odgovorim malo neprepričljivo, potem pa le dobro pretuhtam, da Komna sploh nebi bila tako slaba idej. Marko v predsobi ujame moje monologe in me vpraša. “Kam greva pol za vikend?” Odgovorim mu, da greva kar na Komno, ker bo vreme lepo in bova lahko sestavila eno lepo turo. Vmes me spomne še, da si morava podaljšati članarino pri PD, saj so nočitve v gorskih postajankah s kartico za člane cenejše…
… v nadaljevanju četrtkovega večera uspem poklicat oskrbnico v Dom na Komni in rezervirat dve ležišči za čez vikend. Karmen povprašam še kako je s snegom in če je sploh še za smučat. Prijetno pokremljava in ko odložim telefon že vem kaj me bo v soboto navsezgodaj gnalo na Komno. Če je res kot pravi Karmen, potem lahko računava na 20cm frišnega pršiča na solidno podlago, sploh v legah nad 1500m. Dejstvo, da sneg le na severnih legah drži težo, drugod pa se mestoma predira, pa me sploh ne zmoti, saj vem, da bova, Marko s krplji in jaz na smučeh, kos tem razmeram. Mimogrede na internetu pobrskam še za uradnimi urami kranjskega PD-ja, a ugotovim, da so odprti “le” ob ponedeljkih, sredah in četrtkih (saj ne da ni na razpolago dovolj terminov, samo v poštev nama bi tokrat prišel le petek, saj so bili ostali dnevi že mimo). Šit. Škoda, saj bi lahko nekaj prihranila na račun prenočišča, pa brez kartice ne bova. Razen…… če se včlaniva v kako drugo planinsko društvo!? Hitro pogledam še kako so odprti v PD Domžale in PD Kamnik, a brez uspeha. Na koncu Marko predlaga še PD Ljubljana – Matica. Jasno! Najdem še Matico in res, tam so odprti tudi ob petkih…
… naslednje jutro Markota med službo sprehodim na sedež PD Ljubljana – Matica, da naju včlani. Ob desetih sva že njena novopečena člana. Petkovo popoldne mine bolj kot ne v pripravah na vikend, da sva lahko v soboto kako minuto dlje spala.

In potem je prišla sobota. Budilka ni zatajila, čeprav sem si v danem trenutku, ko je tulila, želela, da bi. Po 15ih minutah izvedem dvig iz postelje in se zapodim (kot megla) proti kopalnici. Najprej si ofrišam obraz in po hladnem šoku (topla voda v umivalniku priteče šele po nekaj minutah :S …) sem sveža kot kumarica. Takega prijema bujenja se podstopi še Marko in nekaj minut čez 7. sva že na vhodnih vratih. Prvi kilometri v avtu ne obetajo ravno vremena kot sva ga pričakovala. Že na Mengeškem polju narajmava na prve kaplje. Do Vodic še ista pesem, na avtocesti pa kot bi odrezal – suha cesta. Višje proti Zgornji Gorenjski kot se peleva, boljše kaže. K sreči. V Bohinjski Bistrici zapeleva spotoma še na “kruhovo tankštelo”, da si nabaviva svež kruh, čez cesto skočiva še na eno kavo kuhano “na zoc”, potem pa se odpraviva do Savice. Gužve se otreseva na odcepu za smučišče in sva vesela predvsem dejstva, da nisva tudi midva mišljena za na Vogel. Na parkirišču brez težav najdeva frej luknjo in presrečna ugotoviva, da nama danes za parkirnino ne bo treba nič prispevati v občinski mošnjiček. Kot bi se bala, da se bo mulec s kasico prasico prikazal izza ovinka in nama pomolil plačilni pildek, se s pospešenim ritmom oprtava z ruzakom in ostalo opremo. Malo me skrbi, ker zaradi jutranje bohinjske megle ne vidim več kot 100m višje, da bi lahko ocenila do kje se bodo smučke šlepale na mojem hrbtu. Ker sem s težo ruzaka že krepko nad zgornjo limito tiste teže, ki jo še lahko “udobno” prenašam na svojem hrbtu, si ne morem privoščiti, da bi s seboj vzela še “alpinke” (moji alpinistični čevlji vagajo z glivicami vred več kot kilo, predvsem pa jih čez “rame” in v jezik ni spet tako malo, da bi jih uspela stlačit v svoj 25l ruzak). Nič, ker se zavedam, da mi špekuliranje ne bo prihranilo nobenega metra, se sprijaznim da bo treba preko kopnih serpentin kar lepo v pancarjih. Pa je potem kar nekako šlo. Če sem na večinoma kopni poti stopila v kak meter južnega snega, sem bila pa še toliko bolj vesela, saj je noga takrt kar malo počila. Za referenco “hitrosti hoje” sem si vzela skupino, ki je hodila pred nama. Zdelo se mi je, da bi jih brez smuči in pancarjev na nogah gladko pihnila, a sem se tolažila, da me malo ovirajo prav slednji in da bo čist soliden tempo zame, če jih vsaj dohajam. V podobnem tempu je šlo vse nekje do oznake za 39. serpentino, ko smo končno bili tako visoko, da sem lahko nadaljevala s smučmi. Nekaj prednosti si je omenjena grupa sicer nabrala, ko sem si natikala kože/smuči, a se mi je presneto dobro zdelo, ko sem jih še pred zadnjim vzponom pod domom pustila za sabo. Bilo je kot potrditev, da sem imela čist soliden tempo, kljub temu, da mi je bilo po poti večkrat kar malo nelagodno, ker sem bila edini čudak s smučmi in sem se vmes večkrat bodrila z besedami: “Počakte, da pridm na sneg, pol bom pa jst uživala, pa boste vi gazl do grla!”.

Pred kočo z užitkam odpnem pancarje in pustim nogam, da zadihajo. Potem stopiva v dom, da bi prišla do ključa od najine sobe, a naju oskrbnica razočara, da bo to možno šele po 5. uri popoldne. Priznam, da je nisva bila prav nič vesela, saj je to pomenilo, da bova morala nekaj “odvečne” opreme, vzeti s seboj na “hrib”. Nja, ne bodi ga slabe volje, se pač prilagodiva tudi tem hišnim pravilom. Pred domom okupirava prosto klopco in na njej na brzino nekaj pojeva in popijeva. Da ne zgubljava preveč časa, se še pred pol eno odpraviva naprej. Usmeriva se proti koči pod Bogatinom. Prvi pogledi ne dajejo ravno občutka, da bom kaj pretirano dosti imela od te odjuge, a se potolažim prec, ko zavijeva višje, v smeri proti Lanževici in Kalu. Pukli, večinoma s severnimi pobočji že popolnoma v senci, pokažejo prvi prima sneg. Terena pa v nedogled, resnično ni in ni bilo konca. Ko se mi je že zdelo, da bova na vrhu flanke, ki sva jo imela pred sabo, potem že ugledala nek vrh, ki si ga bova izbrala za najin cilj, pa temu seveda še zdaleč ni bilo tako. Po dobri uri sva bila dejansko šele pri odcepu za Lanževico in Kal, a sva to ugotovila šele s pomočjo GPS-a. Nisva se še povsem zadovoljila z razgledom, saj sva prečila kar nekaj neizrazitih vrhov (predvsem takih, ki nimajo nekega imena) in se povzpela čez več sedl.

Potem sva si pot sestavljala kar sproti, od enega vrha do naslednjega, predvsem pa naju je gnalo naprej to, da je bil razgled na vsakem naslednjem še lepši od tistega na prejšnjem. In sva šla. Tako za nosom kar globoko čez Lepo Komno.

Nazadnje sva bila že tako deleč, da je bilo od table, ki sva jo srečala, do Triglavskih jezer le še eno uro. Pa nisva rinila v tisto smer, ker sem želela imet še kaj od smučarije. Vrnila sva se po krožni poti nazaj do doma, saj so bile vse flanke čez katere sva se spustila nižje, že zdavnaj v senci in je bila podlaga zato enkratna za vijuganje. Nekaj minut pred peto popoldne sva se končno priklopila na stezo, ki sva jo dopoldne že enkrat premagala. Krog sva sklenila natanko pri tistih tablah, ki te sicer usmerijo k doma na Komni, lahko pa bi od tam nadaljeval proti Triglavskim jezerom oz. tudi proti Črnemu jezeru visoko nad Slapom Savico.

Timing tokrat lepše ujameva, saj je ura že nekaj čez 5.to. Pri pultu se s Karmen zdilava za dvoposteljno sobo. Mimogrede naju povabi k večerji, a ji poveva, da ta pride na vrsto šele, ko se raztovoriva v sušilnici in odloživa ostalo opremo v sobi. Marko si potem privošči kranjsko klobaso, meni pa so zadišale palačinke z marmelado. Medtem, ko sva čakala na prvo “konkretno” malico v današnjem dnevu, pa sva vrgla še nekaj partij remija in zraven sestavljala plan za naslednji dan. Palačinke so potem skoraj hitreje šle kot so prišle na krožnik, saj so bile zares okusne in čeprav so bile “samo” tri (oči so bile lačne za vsaj šest njih), jih je bilo ravno prav, da me od vsega “hudega” ugodja (v jedilnici so bili resnično “spalni” pogoji, predvsem kar se tiče temperature), ni zmanjkalo kar s palačinko v roki:). Ob 8ih sva se potem sita in kar malo utrujena spokala v sobo, sledil je le še “higienski minimum”, torej umivanje in preoblačenje v sveža oblačila, potem pa naju je med premlevanjem dogodivščin dneva zaneslo v spanec. Tega ni zbudil niti morebiten šunder na hodniku v zgornjem štuku, prvič sem odprla oči šele nekaj pred 7. zjutraj, ko me je prebudil klic narave. Naslednje jutro pa je bil nov dan, dan za nove izzive…

____________________________________________________________________________________

… začeli so se zopet s tlačenjem nog v pancarje. Podobna vaja kot dan prej, s to razliko, da me je danes gnal povsem drug “veter”. Danes bo vse bolje, sem si govorila, ko sem lepila suho kožo na podplat smučke. Najprej eno, potem še drugo. Tačas si je Marko že tudi obul krplje in čez nekaj minut sva bila pripravljena za nizki štart. Sonce je že zlezlo dovolj visoko, da je doseglo vrhove okoliških gora. Kmalu je bila osvetljena cela Komna. Do koče pod Bogatinom sva bila hitreje, kot verjetno kdajkoli prej, saj je bilo tudi današnje izhodišče bistveno boljše in sva bila še povsem spočita. Do odcepa za Bogatinsko sedlo nama je sledilo kar nekaj manjših skupinic, s po tri do štirimi pohodniki, a smo po isti poti vztrajali le še morda kakih 50m višincev, kjer sva se midva spustila v “grapo” in od tam po njej nadaljevala vse do vrha Bogatina. Ostali pa so prečili zasnežena ostenja desno od naju. Tista pot bi bila za Markota s krplji bistveno težavnejša, ker za hojo z njimi potrebuje širšo pot, kot običajen pohodnik brez njih, bila pa bi dosti lažja zame, ker bi bilo manj vzpona, pravzaprou bi šlo večinoma za prečenje terena z rahlim vzponom tik pod vrhom. A je šlo tudi s podna suvereno. Sneg je bil dovolj preobražen, da je držal najino težo, zato sva lahko napredovala dokaj hitro.

Tanka zavesa oblakov, ki je zjutraj še povsem prekrivala območje nad tem delom Julijcev, pa se je iz minute v minuto tudi vse bolj trgala, tako da sva imela že na nekje polovici poti že toplo sonce. Slačila sva se kot čebuli, v zadnjem vzponu sem imela na sebi le še kratko majico in čez njo softshell, pa mi je bilo kot aprila na Golici.

Z vsakim metrom pridobljene višine so se odpirali lepši pogledi, a ko se je odprl pogled na drugo stran proti Krnu, TO, to je bilo šele tisto pravo. Poplačilo za ves trud, za včeraj za tisto mučenje v pancarjih po suhem in za vsako kapljivo znoja pretečenega danes. Lepšega pogleda v tisto smer še nisem imela! In kar me je še dodatno razveselilo, je bilo to, da sva imela sonce za hrbtom, zaradi česar se mi je potem v nadaljevanju še dosti dosti fotkalo:). Pa kaj bi govoru’… v daljavo sva dolgo zrla čisto brez besed. Ker itak niso bile potrebne. Brezveterje na vrhu pa je tudi prispevalo, da sva lahko dolgo uživala. Ma’ bilo je zares fenomenalno. In kar je bilo še lepše. Najlepše je šele sledilo. SPUST! To je šele obljubljalo veselje…
…SPUST!!! To je šele BILO veselje! Z-jem, ki sem jih po flanki risala navzgor, sem za dol dodala še svoj neskončni S za popoln podpis…

Vriskanja v srcu pa zravn tolk, da to težko opišem! Obvezno za ponovit. Bogatin je jamajkaaaaaaaaaaaaaaaa!!! (ps: naknadno pride tudi kratek filmčk spusta)…
Za konec pa le še en pogled nazaj na presmučan Bogatin.

Prelena, da bi dajala gor kože za 50m, pa smo šli pol rajš kr peš:)… no, ne čist do koče pod Bogatinom, vmes se je zgodu še krajši spust do nje od tam pa s psmi na smučkah v dolino. Vsaj dokler je šlo.

O kopnih serpentinah nad Savico pa rajš nebi pogrevala vtisov, ker v cca. 32km kolikor sva jih v dveh dneh skupno naredila po Komni, nisem fasala niti enega žula, v zadnjem spustu v pancarjih po kopnih serpentinah pa vseh ostalih sedem al osem in spomin nanje danes svinjsko PEČE!!!

Andreja