Norveška 2011 – otok Rødøy in gora Rødøyløva (Helgeland, Nordland)

Že odkar sva pred dnevi zapustila otok Bremanger bijeva bitko z vremenom. Dež, oblaki, veter, megla in mraz se naju zadnjih 48h držijo kot krvi lačen klop gostitelja. Šele po dveh dneh dežne utopije nama nebo nad polarnim krogom nameni fliko jasnine, da lahko – tokrat brez palerine in ribiških škornjev – splezava na goro Rødøyløva in raziščeva otok pod njo.

Dvignem se iz spalke, da preverim stanje na nebu. Fršlus šotora tokrat razkrije popolno jasnino. Končno! To ni nič drugega kot nagrada za včerajšnje celodnevno sedenje v avtu, ko sva v upanju po boljšem vremenu naredila veliki “met” čez kar dve regiji (Sør- in Nord-Trøndelag) do Nordland-a, kar naju je na zemljevidu premaknilo več kot 600km višje na sever…
Neskončna modrina naju podviza na noge, da v že utečenem ritmu pospraviva šotor in se zapeljeva v pristanišče. Razlog, da ujameva trajekt ob 10.20 je – tako kot lani tudi tokrat – otok Rødøy, kamor nama v lanskoletnem poizkusu ravno zaradi slabega vremena nazadnje sploh ni uspelo priti. A tokrat kaže drugače. Tokrat edino belo liso na nebu riše avion, ki leti tod mimo, a ne proslavljava prehitro, kajti na otoku sredi oceana, je vreme lahko povsem drugačno. Medtem, ko v mislih že premagujem višince na Rødøyløvo, se šotor pospravi skoraj sam od sebe. Na kup nagrabiva še tisto nekaj odpadkov, da pospraviva za sabo, potem pa se zapeljeva proti trajektu. Jektvik na tako uro še spi. Izkoristiva zatišje in poslikava okolico.






Čeprav sva upala, da v tem času pripelje mimo neke sorte “express boat” (na infotočki v Mo i Rani sva izvedela, da obstaja tudi tak morski taxi, a da ne vozi po nekem striktnem urniku…), le-tega žal nisva dočakala. Vseeno se nisva sekirala preveč, saj je bilo iz minuto v minuto v vrsti za trajekt parkiranih tudi vse več “lokalcev” – kar je bil več kot dober znak, da bo vsaj trajekt zagotovo prišel. Ob 10.20, torej točno po urniku, smo zapustili Jektvik in zapluli proti Rødøy-u.

Ker sva avto pustila v pristanišču, sva med plovbo morala v salon za potnike. Po 45ih minutah mirne plovbe smo naposled le prispeli na otok. Oprtala sva si ruzaka in stopila pot pod noge. Ker sem na otoku pred leti že bila z Matejem, sem bila seveda nadomestni navigator. Takoj je bilo jasno, da bom predlagala še vmesni postanek v zalivu, kjer sva tudi tokrat lahko poskusila okusne, vsake pregrehe vredne doma pripravljene wafflje z domačim jagodnim džemom in kislo smetano (t.i. flote – kremo). Čeprav vreme ob našem prihodu na otoku še zdaleč ni bilo tako jasno kot na celini, pa sva opazila, da se je na gori, kamor sva namenjena, oblačnost že začela trgati. To nama je vlilo upanja, da bova vseeno deležna nekaj sonca. Vrnila sva se na cesto, kjer sva prej skrenila in od tam nadaljevala proti izhodišču. Že po slabih desetih minutah sva bila praktično na drugi strani otoka in smerokaz naju je usmeril na dobro uhojeno potko čez travnik in od tam v gozd. Ta se je z vsakim korakom bolj strmo dvigal in brezov gozd je z vsakim metrom postajal redkejši, podrastje pod nogami pa vse bolj polno zrelih borovnic. Višince sva pridobivala hitro kot bi hodila po tekočih stopnicah.




Kar naenkrat sva bila že 200m višje, že s sedla sva imela zavidanja vreden razgled na ribiško vasico in številne otočke arčipelaga, a ker sem točno vedela kakšen razgled naju čaka čisto na vrhu, sem s pospešenim korakom želela čimprej naprej. Mestoma sem vseeno padla med borovnice in osmukala grmiček ali dva. No, po pravici rečeno, so me od sonca sladkorja polne borovnice premamile skoraj na vsakem ovinku serpentine. Razlog, da sem vmes lahko prišla do zraka in mimogrede naredila kako sliko. Marko me je vodil za vsaj 50m višine in ko sem kasneje dosegla vrh še sama, so bili modro-vijolično obarvani prsti dovolj jasen odgovor na vprašanje kje sem se obirala tako dolgo:). Oblaki/meglice so kmalu skoraj povsem osvobodili sonce in v popolnem brezvetrju sva na vrhu 440m visoke glave kamnitega leva (norveško Rødøyløva – angl. Rødøyløva lion) brez problema vztrajala dobri dve uri.






Družbo nama je ves čas delal beloglavi orel, ki je preletaval nebo nad Rødøyløvo in iskal termične stožce. Dve uri sta minili kot bi pihnil in morala sva v dolino, saj sva želela obiskat še peščeno plažo pod Rødøyløvo. Sestop ni bil preveč udoben za kolena, saj sva višince izgubljala vsaj dvakrat hitreje kot sva jih pri pristopu na goro pridobivala. Strmina in od dežja blatna stezica je mestoma zahtevala malo več pazljivosti, a sva jo na koncu vendarle odnesla brez počene trtice:). Kasneje sva krajši postanek naredila še na peščeni plaži, kjer so si otočani (teh je mimogrede tu le peščica) naredili imeniten piknik plac, v bližini postavili lesen bivak in na mivki igrišče za odbojko. Danosti sva s pridom izkoristila tudi midva in tam zapravila dodatno urico, v bivaku pojedla kosilo in se potem sitih trebuhov vrnila v pristanišče.









Po povratku na celino sva sklenila, da se zapeljeva proti Halsi in Glomfjordu. Od tam želiva sestaviti turo po ledeniku Svartisnu oz. njegovem rokavu Engenbreenu in Halsa bo za takšen podvig več kot odlično izhodišče!

GPS sled poti…
Rødøyløva.gpx

Andreja