Viševnik (avgust 2011)
Tokratno večerno kolovratenje po Viševniku ni spletlo ravno kake nove pustolovske pripovedke za vnuke, ki bi jim izbulila oči, a sva z Markotom dan vseeno kronala z novim osebnim rekordom in se, kot je izmeril GPS, na vrh povzpela v pičli uri in nekaj minut. Če sva, v želji po lepem sončnem zahodu, že tako drvela proti vrhu, da sva v zmogljivostih prekosala še samega sebe, se mi je zdelo pravično, da sva ga nazadnje tudi ujela. Silhueta hribov je bila iz minute v minuto čedalje bolj izrazita, po deveti pa so nebo preplavile še zvezde in pričarale enega tistih magičnih večerov daleč proč od mestne razsvetljave. V globinah pod stenami Triglava in Draških vrhov se nama je pogled izgubljal debeli dve uri, potem pa je bilo potrebno sestopiti. Škoda!
GPS sled vzpona na Viševnik…
Viševnik 2011
Andreja
