Dolo-mighty 2017 (1.dan)
Ne Marmolada, prej kompot iz sladko-kislega vremena. Julijski Dolomiti običajno postrežejo z precej nestanovitnim vremenom, ampak sej se ve, da najhujša nevihta ponavadi prinese za sabo najlepše vreme. 😉
(Zavrtim čas nazaj…)
Sreda, midva pa še vedno nimava pojma kdaj točno sploh odrineva proti Dolomitom. 10-dnevna napoved za Cortino namreč z vsakim dnem zgleda bolj kaotično. Dež je najlepše kar vreme obeta za naslednje dni (pravzaprav celo tedne!), večinoma pa grozi celo z “heavy tunderstorms with lightning and thunder” (hudimi nevihtami z grmenjem in bliskanjem), skratka vsem česar si v hribih najmanj želim! Pomisliti na sonce, je tako precej neumesno, v takem se zdi, da bova lahko srečna že, če bo nakoncu le oblačno in naju ne bo cel cajt pralo. V četrtek tako nastopim svoj 14-dnevni dopust in ko že vse kaže, da bova še najmanj do pondelka doma, pade hipna odločitev, da do večera na brzino spakirava in greva. V to me prepriča temeljit pregled kamer s prelazov okrog Cortine, za katere vem, da so vse strani po vrsti (dolomitimeteo.it, meteoblue.com, yr.no, accuweather.com, dolomiti.it,…… in še nekatere druge) še zjutraj kazale, da bo v četrtek tam deževalo (napoved z 90% možnostjo dežja), na kamercah pa večinoma vidim sonce z nekaj nekritične oblačnosti. Odločim se, da napoved vzamem z rezervo, saj je bilo lani isto, ko sva za cela dva tedna prestavila odhod, potem pa šla kljub slabi napovedi in imela vse dni solidno (da ne rečem sončno) vreme. Kar naenkrat mi je všeč teorija, da je vreme v Dolomitih, tako kot pri nas v gorskem svetu, poleti pač nepredvidljivo in možnost za nevihte velika, kar pa še ni zagotovilo, da bo potem tudi dejansko 25h/dan deževalo. Do večera varuška (mami od Markota) pride po Lumpo, midva pa tačas napakirava vse potrebno opremo. Ob 3.00 ponoči odrineva od doma in sva še pred 8. uro nad Misurino. Kljub kratki noči, ki jo sama od evforije, skorajda v celoti prebedim, in vožnji, sva odločena, da prvi dan pokljukava dva cilja. Najprej se mimo Tre Cim podava v smeri proti vrhovoma Sasso di Sesto in Torre di Toblin. Lani sva bila povsem blizu, pa ker terena nisva poznala, ta dva cilja zgrešila. Takrat sva prehodila krožno pot okrog masiva Tre Cim in gorski mir tod iskala zaman, no tokrat pa na tem izletu verjetno prav na račun slabe napovedi, skoraj samevala. Izlet res vreden ponovitve.
Seveda bi lahko samo dež odplaknil še drugi začrtan cilj tega dneva, saj me je želja gnala še proti enemu vrhu – tj. Croda Fiscalina di Mezzo. Od daleč opazujeva nevihto, ki se vse bolj približuje. Helikopter v bližini kljub številnim strelam na območju Tre Cim izvaja panoramske prelete…
Nevihta naju ne doseže, čez 10minut se spet pokaže sonce.
Čeprav sva vrh tega razglednika nakoncu osvojila v oblačnem sivem vremenu, sva pred nevihto s strelami in točo za las ušla in se še pravočasno zatekla v gorsko zavetišče “rifugio Pian di Cengia”.
Med 2-urnim vedrenjem sva si privoščila popoln italijanski “late makjato”, potem pa, ko se je nevihta polegla suha sestopila v dolino. Sklep dneva je bil, da si do naslednjič priskrbiva palerino, saj sva bila verjetno edina, ki ta nepremočljivi pončo nisva imela med obvezno opremo. No ja, na koncu je bilo važno le to, da sva od dneva iztisnila maksimalno kar se je dalo.
Po turi sva se zapeljala v Cortina d’ Ampezzo, kjer sva zakupila parcelo za šotor v prijetnem kampu Rocchetta. (ps: za šotor, avto in dve osebi sva plačala 25eur/dan) Po obveznem tuširanju, je bila večerja sklepni del dneva, saj sva po kar napornem dnevu kot ubita zaspala še pred 10.
Andreja
