Pl.Kuhinja – Jezero v Lužnici – Prag – Batognica – Krnska škrbina – Krn – Pl. Kuhinja
Pred dnevi še po Dolomitih, danes pa že v naše gore. V gore tokrat po “osvežitev”, da vsaj en peklensko vroč dan že skoraj teden dni trajajočega vročinskega vala čim lažje prebaviva. Temperature v gorah so pač znosnejše. Lumpa tokrat ostane doma, saj nimava v spominu kakšna je že pot iz Batognice pri sestopu na Krnsko škrbino, čeprav sva tod skupaj pred več leti že hodila. Spomnim se le odseka s kamnitimi stopnicami in tega, da je na tem delu Batognica malenkost izpostavljena.
Relativno pozen odhod od doma, pa postanek v Soči, da nakupiva svež kruh in ostalo malico, je razlog, da iz Pl.Kuhinja štartava proti Krnu šele ob 9ih. Tako uro je vsa golazen (muhe) že visoko nad tlemi in nama sitnari okrog glave. V zraku je pravtako čutiti fajht, ki je preko noči polegel po travi in grmičju in zaradi visokih temperatur navsezgodaj izpareva iz tal. Čeprav je prav vročina moja šibka točka, saj me nenormalno utruja, tokrat z njo nimam prevelikih težav. Do prve klopce zato jaz narekujem tempo čez drn in strn poln kravjih drekov. Od viška hudobije Markotu po poti večkrat kakšno zapojem (npr. refren “krava muka, klanc ga f*ka, ija ija oooooooo” 🙂 🙂 ). Da si počije (od mene), pri klopci naredi postanek toliko da nekaj spije, jaz pa letim naprej brez prestanka, ko sneta skira. Ni šlo daleč, saj me že na prvem cik-cak ovinku nepričakovano “knockout-ira” slepec! Od šoka se dobesedno stresem po tleh in po dolini odzveni moj paničen krik. V sekundi sem več metrov preč od njega, ampak naprej ne gre. Blokada. To s kačami je pri meni taka huda fobija, da groza. 🙁 Šele, ko Marko pride do mene, lahko nadaljujem tik za njim po ravno pred dnevi lepo pokošeni travi, ki prerašča sicer kamnito pot. Malo preden prideva do razcepa za Rdeči rob, srečava nekega gospoda, ki v teh koncih nabira zelišča. Teh je res nešteto sort. Na hitro spregovorimo nekaj besed, potem pa en drugemu zaželimo varen korak in gremo vsak svojo pot. Tik tak prispeva do jezera v Lužnici. V precej drugačni podobi kot nekaj mesecev nazaj naju pričaka tam kjer sva ga prejšnjič “pustila”. V sončnem vremenu prav lepo zgleda tam med Maselnikom, Srednjim vrhom, Malimi Peski in Škofičem. Hitro pritisnem eno panoramo, potem pa po dolini nadaljujeva proti sedlu Prag in Batognici. Dan nama nameni res lepe razglede na vse strani. Tik pod vrhom naju pozdravijo tudi koštruni. Ti so tu na gori prav tako “inventar”, prav vedno jih srečaš. Z Batognice naju pospremi nekaj varoval, ki so v suhem odvečne, v drugačnih razmerah (snegu, ledu, megli, po dežju), pa tam za sigurno z namenom. Vsepovsod je moč videti tudi številne ostanke soške fronte, kaverne,… Ko enkrat prideva do škrbine, nama tabla pove, da naju le še 20minut loči od Gomiškovega zavetišča in vrha Krna. Že znani razgledi iz njega, so zopet navdušili. V takem vremenu brez megle, gora res “postreže” kot se spodobi. Po daljši pavzi, ki sva si jo vzela na vrhu, je bilo žal potrebno sestopiti v, od visokih temperatur (37C so jih napovedovali čez dan) razbeljeno Kuhinjo. Ozračja niso ohladile niti meglice, ki so se medtem iz doline privalile na vrh. Sicer pa nama je ta prehojena krožna pot precej lepša od tiste iz Lepene mimo Krnskega jezera.
Andreja