Zadnjica – Dolič – Morbegna – Glava na Zaplanji
Trikrat na Triglav, pa nikoli čez Dolič. Trikrat na Kanjavec/Poprovec, pa tudi nikoli čez Dolič. Tudi do Prehodavcev vedno po drugih poteh. No tokrat pa končno v ta konec Julijcev čez Dolič. Navdušena! Res lepa mulatjera! Med hojo po njej, ko sem v mislih potihem premagovala višince proti sedlu Dolič med Kanjavcem in Šmarjetno glavo – teh je iz Zadnjice kar 1500m (1501m natančneje, po poti jih premagaš še nekaj več) – se mi je kar naprej postavljalo vprašanje s kašnimi “supermenskimi bananamjamskimi” sposobnostmi so nam “tisti ljudje” (ita.vojska po 1.svetovni vojni) tlakovali vse te tovorne mulatjere po naših hribih. Nekatere se vijejo čez skalne skoke in se zdijo logično speljane v kljukah, tako kot je to narekoval teren, spet druge pa so vpete/vklesane v skalne police in so največkrat delo človeških rok. Ko tako hodiš po njih in ti že sama hoja predstavlja napor, se zdi prav nepredstavljivo, da bi k temu dodala še fizični napor ob nabijanju v živo skalo, prelaganju skal, kamnov, peska… Nedvomno garaško fizično delo! Seveda za prvotno povsem drugačen namen, a ker nam danes olajšujejo prehode preko vseh prepadnih sten, vedno z vsem spoštovanjem do teh garačev stopam po teh poteh. Žal je nekatere odseke že pošteno načel zob časa, zato hoja po tako “zračni” poti vseeno zahteva nekoliko pazljivosti, da ne pride do zdrsa. Sicer pa nam pot vseskozi ponuja lep pogled na bližnja ostenja Kanjavca, Vodnikovega Vršaca in Zadnjiškega Ozebnika ter na vrhove, ki obdajajo Trento, od Velikega Špičja in Velike Tičarice prek Bavškega Grintavca in Pelcev do Jalovca. Najin končni cilj pa ni Dolič, ampak še ena ita. vojaška stvaritev, Morbegna, in vrh nad njo – Glava na Zaplanji (2556m) še 400 višincev višje…
Mulatjera Zadnjica – Dolič…
Sedlo Dolič/Koča na Doliču…
Mulatjera proti Morbegni…
Panorama s poti…
ps: medtem, ko slikam panoramo in ogovarjam bece, se ravno vrača v dolino g.AlojzŽakelj (o njem kasneje..)
Ker se prav tu znajdeva v dilemi, katera od dveh poti, ki se tu križata, vodi proti Triglavu in katera nas odpelje v brezpotni svet proti Morbegni (pot namreč od tu dalje ni označena niti z markacijami, niti kamnitimi možicli), nama je kar sam g.Žakelj osebno namignil pravo pot. Ker greva na “obisk” prav k njemu, veva da se vrača iz Morbegne. Nadaljujeva…
Ko opraviva z zadnjimi 400 višinci, se kar naenkrat za ovinkom prikaže bunker. Z modro okranclanimi okni in vrati nama seveda že od daleč pade v oči.
Morbegna je bila nekdaj italijanska vojašnica, kasneje pa ena izmed štirih postojank (poleg Kredarice, Planike in Staniča), preko katerih so planinci dostopali na Triglav. Danes je od teh kamnitih objektov ostalo le še bore malo. Največ zaslug za to ima samooklicani “domačin A.Ž.”, ki si je prilastil bunker nad vojašnico in v njej “občasno” biva ter za lastno(?) zdravje “radira” zgodovino. Ne vem sicer s kakšno pravico to sme počet… četudi nam dogodki iz preteklosti kdaj niso všeč, so hočeš-nočeš del naše zgodovine. Očitno pa to nikogar ne moti, kakopak do tja se marsikomu niti ne da. Je treba pač premagati kar 1950m višincev. No, midva sva jih, predvsem zarad izjemnega panoramskega razgleda, ki ga gora postreže po 4h 15minutah truda (po tablah 6h 30mins). Definitivno vredno vsake kapljice znoja!
Na zabunkanih vratih bunkerja naju pričaka pomenljiv napis…
Na tem mestu je nekoč stala dvonastropna stavba. Danes so vidni le še temelji… in spodnja etaža, ki je že skoraj pokopana pod ruševinami…
Razgledi z vrha Glave na Zaplanji…
Pa še ena s sosednjega kucla. Poslednji ostanki Morbegne, desno zadaj Triglav…
Za konec pa vseeno ne morem mimo dejstva, da gorski varuhi na eni strani tako zastrašujejo z visokimi kaznimi in brezkompromisno kaznujejo prenočevanje na divje /šotorenje v TNP (pa da ne bo pomote – hvala bogu, da je nek red vsaj glede tega), na drugi strani pa se dopušča tako uničevanje/packanje po naših lepotah (kar tako okraševanje nesporno JE..). Ciljam predvsem na to, da ni prav, da so pravila samo za nekatere. Še sreča, da se jih drži večina. Ob tem se vprašam kaj bi bilo, če bi si vsak od nas vzel en tak košček pod milim nebom in si tam nekje uredil svojo “vikendico”?… Si je pa perfekten plac izbral, to pa ni dvoma – 1A! In mu privoščim, da uživa tam gor dokler lahko, ker… lahko!
Andreja
