Bungee Jump (avgust 2005)

Ležala sem na plaži in zrla v nebo, potem pa se je čisto nenapovedano v kotu “slike”, ki se je risala pred mano, nekaj premaknilo. Podzavestno sem obrnila glavo, da bi videla kaj je vspodbudilo mojo pozornost in na levi zagledala premikajoči se žerjav. Pomislila sem, da v bližini plaže najbrž nekaj gradijo, potem pa se mi je oko ustavilo na železni kletki, ki se je počasi dvigala v nebo. Seveda, bil je bungee…Z očmi sem hitro izmerila višino med kletko in morsko gladino in kot “PeterPan-ova” puščica iz loka izstrelila: “Matej, lej… bungee. A greva skočit?!”. Nekoliko omotičen od sonca se je obrnil proti meni in preveril pot mojega prsta, ki je kazal na kletko, nato pa zamrmrljal: “Uff, prosti pad pa ni zame” in dodal: “Bi šla ti skočit? Grem vprašat za ceno?” Še preden sem v glavi uspela sestaviti odgovor, že je kot zvok šibe švignil proti bungee ekipi… in jaz za njim 🙂 Vseeno mi je bilo kaj mu bodo rekli, saj je blo 1×1, da tega ne bom za nobeno ceno zamudila. In nisem. Zadnji dan sva na brzino pospravila po apartmaju in kot navita odhitela proti Zrčam. Potem je sledilo čakanje… čakanje na ekipo, ki je kot nalašč ravno takrat zamujala. Pošteno zamujala! Vsaka minuta se je zdela daljša od 60ih sekund in vera v to, da bodo sploh prišli je nihala kot plima in oseka. A kdor čaka dočaka, čeprav sva se na trenutke počutila že kot dva prava bedaka, so se le prikazali izza ovinka. Pohitela sva do bungee “cone”, kjer so naju prijazno sprejeli. Medtem ko je moški del ekipe postavljal opremo, sva z punco, ki je skok vodila, izpolnili formular, potem pa se je začelo. Nadeli so mi manšete za gležnje in varnostni plezalni pas. Ko je kletka pristala na tleh, sem se vkrcala vanjo. Na manšete so pripeli elastiko, mi poservirali še zadnjih nekaj napotkov, nato pa se je kletka odcepila od zemlje. Dvignili so naju 40m visoko, čeprav se je zdelo še dosti bolj globoko. Ko se je kletka nad morjem umirila, sem zaslišala odštevanje: “3,2,…1, SKOOOOOK!!!”, odrinila sem se in skočila: “aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa”. 😀

Občutki pred, med in po skoku:

Kanček treme pred skokom je pumpal adrenalin po žilah, sicer pa se je odštevanje zdelo predolgo in prekratko obenem. Odriv v globino, neskončno padanje in v glavi ponavljanje: “priiiiiii-letela muha na ploh, muha na ploh, muha na ploh,…” dokler me padca v morje ni rešila elastika 🙂 Ko se mi je telo v zraku umirilo, me je preplavil nepopisno dober občutek lagodja. Enkratno doživetje! 😉

Andreja