Bela Golica (april 2006)
Golica je s svojimi 1835m zasidrana v grebenu Karavank, ki ločuje slovensko stran od avstrijske. Moč narave tu vsako pomlad (maja, začetek junija) iz zemlje rodi življenje neštetih belih gorskih cvetlic, narcis, ki očarajo še tako površnega opazovalca. Izpod zadnjih snežnih “flik”, ki nočejo zapustiti teh krajev, najprej pokuka prvo spomladansko cvetje, potem pa se ta, od snega “zgarana” pokrajina, počasi “preobleče” v zeleno ogrinjalo…
Letošnjega aprila je to območje še v celoti prekrival sneg. Nekje do popka bi mi segal, če bi se pod težo telesa lahko udrla do tal. Nizke temperature ponoči in bridek veter čez dan sta utrjevala snežno podlago, sonce pa je preko dneva uspel segreti ozračje le do te mere, da se je sneg udiral do kolen. Najina pot se je začela na Križevcih, do kamor se je bilo mogoče povzpeti z avtom. Parkirala sva in jo s krplji urezala mimo Pustega rovta. Do vznožja grebena je šlo “kot po maslu”, potem pa sva se morala otresti krpljev in nadaljevati s “sezutimi” podplati, saj je Golica na določenih mestih pozimi preveč plazovita. Veter je bril in šilil rob grebena, naju pa pilil po izpostavljenih delih telesa. Previdno sva prečkala plaz tik nad planinsko kočo pod Golico, nato pa jo “pošrek” mahnila na vrh. Od postanka na vrhu razen žiga v planinski knjižici nisva uspela izsiliti, saj se je bela kraljica ravno kopala v “smetanovi” kopeli z okusom po oblakih. Nekoliko “načeta” sva na hitro srknila nekaj požirkov čaja, nato pa se po snegu dobesedno “oddričala” proti koči, kjer sva se utrujena olupila težkih (mokrih) oblačil in ob pravem planinskem čaju pokramljala z zgovornim oskrbnikom koče. Odpočita sva čez čas zapustila to belo idilo in jo ubrala po zasneženi gozdni poti nazaj proti Križevcem, ki naju je prenatrpan z vozili pohodnikov vrnil v vsakdanji ritem. A lepi spomini so ostali.
Dostop: Do Jesenic iz Ljubljane najhitreje pridemo kar po avtocesti, ki jo zapustimo pri izvozu Lipce. Iz Jesenic zavijemo pri odsepu za Javorniški Rovt, nato pa se po označeni poti odpravimo proti Križovcu. Parkiramo vozilo in na križišču zavijemo desno mimo, v pašni sezoni, spuščene rampe. Po strmi, žlebasti kamniti gozdni poti “odšpanciramo” do Pustega rovta in naprej do sedla Kočna (1469m). Od tam ves čas hodimo ob meji z Avstrijo. Malo “gori-doli” po grebenu in že smo pod vrhom Golice (pod nami se vidi Koča pod Golico). Dvignemo se do vrha. V lepem vremenu nam Golica postreže z imenitnim razgledom na Julijce od Triglava, Škrlatice vse do Špika, proti Karavanškemu grebenu s Kepo in Klekom, v dolini pa lahko sledimo Savi vse do ljubljanske kotline. Na avstrijski strani nas pozdravi mogočni Veliki Klek (Glossglockner). Ko nasitimo lačne oči (in usta) se spustimo nazaj do Koče pod Golico. Sestopimo lahko mimo tovorne žičnice, potem pa po makedamski cesti do izhodišča (do Križevca, kjer smo pustili avto) in proti domu.
Andreja