Golica (junij 2006)

Ni naključje, da naju je v teh sončnih dneh zopet zvabilo na Golico. Tokrat sva “punco” zasačila ravno, ko slači svoje, sicer že ozelenele, “obline”. Po dolgi in s snegom bogati zimi njena pobočja sedaj, čeprav z vsakim dnem bolj pomanjkljivo, v belo oblačijo znamenite narcise – t.i. ključavnice.

Sedlo Križovci so bili tudi včeraj najino izhodišče. Takoj za rampo na Križovcih sva pustila vozilo in se po gozdni poti, mimo roja tisoč in ene naješne muhe, prebila do planine Pusti Rovt, kjer sva lahko v kravjem jeziku eno ali dve družno “pomukala” s sezonskimi prebivalkami te planine. Lačne, a prelene da bi dvignile svoje težke mlečne “zize”, so se leže kopale v opoldanskem soncu, le redka je bila, ki je “pokapirala”, da bi ji bližnja luža lahko osvežilno prijala. Ob pašniku sva postala za trenutek, ovekovečila nekaj prizorov, spotoma z roko oklofutala kako podrepno muho, ki je preletavala območje objektiva, nato pa odhitela dalje. Po kamnitem kolovozu sva potrebovala slabih 15minut do razcepa pešpoti, kjer se le-ta postavi “pokonci”. Po dokaj zahtevnem bregu sva se povzpela do sedla Suha. Hoja po njem kar gre. Zelo! Ko pa je tako lepo. Odprt razgled na Julijce in Gorenjsko na eni ter Avstrijo na drugi stran. Resnično kot bi gledal kinopredstavo iz zadnje vrste. Brez pretiranega napenjanja oči sva ob poti navzgor lahko opazila tudi prenekatero še ne odcvetelo belo narciso. V ritmu dveh, od sonca počasnih, polžev sva malo “gori-doli-naokoli” le prilezla na vrh, kjer sva kljub pripeki zmogla zbrati še tisto malo atomov moči, da se nama je shotelo spustiti na sosednji v zeleno obuti “pukl” tik pod Golico. Tam sva na, kot tepih mehki, travici razgrnila najino “mizico pogrni se”, se najedla in vliva vase nekaj kapljic H20-ja, potem pa za trenutek, ki je sicer šteto v minutah, trajal preko 30 le-teh, izgubila sliko pred očmi in zaspala pod milim nebom. Predramil naju je žvižg jadralnega letala, ki je preletaval nebo nad nama. Zbrihtala sva se, za slovo naredila še nekaj panoram, potem pa počasi sestopila k koči pod Golico. Mateju so se na žlici znašli ajdovi žganci, meni pa je do sleherne drobtinice pripadel domač sirov zavitek. Ko so medli oblaki začeli prekrivati sonce, je postalo za nekaj stopinj hladneje. Sklenila sva, da jo mahneva proti domu.

Andreja