Debela peč (maj 2006)

Danes sva vihtela pohodniške palice na poti proti Debeli peči. Počasi, po polžje (tri korake naprej, enega nazaj) sva premagovala pot proti temu najvzhodnejšemu dvotisočaku v Julijcih, saj nama od snega “žoftna” podlaga (zaradi toplih dni se je sneg, zlasti v spodnjem delu, po večini že stajal), ni dopuščala, da bi se s kako silno hitrostjo vzpenjala proti vrhu…

…po dobri urici oddrsavanja sva le prispela na planino Lipanca, kjer sva zavila s poti le toliko, da sva skočila v Blejsko kočo na šalco toplega “planinca” (ps: čaja), potem pa nadaljevala še kako uro in pol dolgo pot proti Debeli peči. Ko sva stopila iz koče, nama je v čevlje že lezel prvi sneg, malo pod vrhom pa se nama je vdiral že do kolen, ponekod tudi globje. Za piko na i že tako klavernemu vremenu, je na vrhu še tako svinjsko vleklo, da sva se le preoblekla, podpisala v vpisno knjigo, potem pa vrnila. Zaradi štoflca na nebu sva se lahko le ubrisala pod nosom za lep razgled na Triglavsko pogorje, Pokljuko, Bohinjske gore, ter odprt pogled proti Karavankam in za njimi Kamniškim Alpam:( .

Dostop: Na Debelo peč se najlažje povzpnemo iz Pokljuke, proti planini Lipanci, Blejski koči in od tam po markirani poti naprej na vrh. Ker pot občasno teče po skalnatih pobočjih, palice zasigurno niso odveč, v sončnih dneh pa prav pride tudi krema za sončenje.

Andreja