Lepenatka (oktober 2006)

Lepenatka je 1425m visok hrib, ki je na severu poraščen z gozdom, južna pobočja pa preraščajo lepi travniki, ki so v zimskih mesecih magnet za lažje turne spuste. Četverica nas jo je doživela malo drugače…

Prvič nama je Lepenatka stopila pred oči lanskega decembra, kamor sva z Vito in Lukam odšla silvestrovat v bivak pod njenim vrhom. Boj “štiri na ena” smo proti zasneženi strupenjači začeli okrog četrte ure popoldne v dolini Mačkin kot (dobro uro in pol oddaljeni od vrha – ps: a v kopnih razmerah!!). Natovorjeni kot vlečne mule, s povprečno 20-30kg težkimi ruzaki, smo hodili en za drugim, v strnjeni koloni in izmenjaje utirali stopinje v “nafrišno” zapadel sneg, ki se je mestoma vdiral tudi do kolen. Po debeli uri in pol smo le prilezli do planšarske koče, ki je bila prvo potrdilo, da smo na pravi poti (pot smo namreč pod vso tisto metražo snega ves čas le slepo tipali). Prečkali smo planšarijo in od tam nadaljevali pot po grebenu travnika cik-cak proti vrhu. Sneg po grebenu je bil zaradi neprestanega šiljenja vetra k sreči večinoma poledenel, kar nam je močno olajšalo hojo, če odštejemo veter, ki nas je prepihal do zadnje kosti, saj se nam podlaga zaradi tega ni vdirala pod nogami. A so se razmere na tej višini iz minute v minuto še dodatno poslabševale. Veter je v sunkih rezal sneg pod nogami in nam ga metal v obraz, padati je začel leden dež/sneg, zaradi česar so nam mokra oblačila sproti zmrzovala in višje proti vrhu ko smo šli, v bolj gosto meglo smo bredli. Vsakič, ko smo se ozrli proti vrhu, smo v megli videli tisto, čemur smo vrjeli, da je vrh, a četudi vse višje smo šli, je bil le-ta vedno enako odmaknjen. Kot bi hodili na mestu in bi se nam prehojeni metri včasih šteli celo v minus. V tisti gosti megli žal ni bilo moč dojeti, da je Lepenatka en ljubi pukl, en vrh drugega, kar nam je vedno znova in znova vlivalo lažen up, da smo tik pod vrhom. A vrha na koncu nismo dosegli. Ko smo že preizkušali meje zdravega razuma, samo se ustavili, pretehtali situacijo in se enoglasno odločili, da se, dokler nam veter ne zabriše stopinj, vrnemo v dolino, saj bi se bilo brez le-teh v megli nemogoče orientirati in najti pravo pot nazaj oz. bi nam najbrž prej zmanjkalo moči.

Po slabem letu sva se z Matejem vrnila na kopno Lepenatko in preučila kako daleč proč je bil takrat naš cilj in ugotovila, da smo bili le nekaj metrov pod dejanskim vrhom grebena, ki bi ga, v tedaj snežnih razmerah, če bi pot nadaljevali, dosegli v kakih 10ih-15ih minutah, spust do bivaka pa nam, če bi ga videli pred seboj, praviloma nebi smel vzeti več kot 10minut hoje. Ja, grenko je bilo spoznanje, da smo bili tako blizu bivaku in šalci toplega čaja, ki bi se takrat tako zelo prilegla, a sem še vedno mnenja, da smo se odločili pravilno, saj v tako gosti megli, vetru ki je sproti radiral stopinje v snegu in zmrzali, morda nikoli nebi našli poti na toplo.

Dostop: Peljemo se proti Kamniku, v Kamniku pa sledimo smerokazom, ki kažejo v smer Črnivec/Gornji Grad. Ko prispemo na vrh prelaza Črnivec, se spustimo v dolino. Tik nad naseljem Šmiklavž se z glavne ceste (5,5 km pod Črnivcem) odcepi stranska cesta v dolino Mačkin kot (pozorni bodite na tablo »Izdelava vrtnih garnitur Belaj«). Po cesti se peljemo do kmetije Enci in naprej do naslednjega razcepa, kjer zavijemo levo navzgor po gozdni cesti proti kmetiji Vrbočnik. Vozilo parkiramo nekje v dolini, od tam pa nadaljujemo peš po kolovozu za kmetijo, ki nas vodi v gozd. Kolovozov je cel vrtec, mi se držimo desnega, ki nas pripelje na gozdnat hrbet. Po njem nadaljujemo do odcepa široke gozdne poti desno in po nekaj minutah smo že pri pastirski/planšarski koči, nad njo pa že lahko vidimo vrh Lepenatke.

Andreja