Planina pri Jezeru – Dedno polje – Triglavska jezera – Prehodavci – Zelnarica – Velika in Mala Tičarica (oktober 2006)

Tole potezo po Julijcih sva sestavljala že od davnega leta “dva pa tri”, a se “nikukr” ni našla prava prilika, da bi jo tudi realizirala. Tokrat pa sva le uspela žrtvovat’ prosto sprednjo in zadnjo polovico vikenda in se odpravit’ Triglavskim lepotam naproti.

Rečeno, storjeno in v soboto navsezgodaj sva že brenčala proti Bohinju. Na pot sva se peš podala iz Planine Blato proti Planini pri Jezeru in od tam mimo Dednega polja na Planino Ovčarija. Vlekla sva se počasi kot megla in se enkratno zlila z vremenom, a je šlo od Ovčarije vse lažje, saj sva vedela, da sva vse bližje Koči pri Triglavskih jezerih. In res, za šalo sva potolkla še zadnje korake in pred seboj že imela prvo Dvojno jezero, ki je bilo povod za novo pavzo.

Hlad visokogorja naju je neprijetno, a letnemu času primerno, mrazil do kosti praktično celo pot. Veter, ki je zažvižgal na vsakih nekaj korakov, je na koži sproti pivnal kapljice potu, sapa iz ust pa je bila le potrditev, da zunaj vlada zares prava pasja mrzlota. Debato, ki so jo rodile besede med potjo, so hvala bogu grele ličnice vsaj tistemu, ki je govoril, medtem ko je drugi tlačil nos čim globje pod ovratnik pulija, da se je s sapo grel od vratu do popka. Izmenjaje. Enkrat eden, drugič drugi. Vse do cilja prvega dne. A ob toplem čajčku in s suho majico na ledvicah, je bilo na koncu že čisto znosno tja v tri dni sedet pri Dvojnem jezeru in dihat zrak, dokler je bilo še kolikor toliko svetlo. No, tudi čaja je enkrat moglo zmanjkat, zato sva se z veseljem premaknila proti koči. Na toplo…

Koča, ki je za gornike običajno odprta od konca junija do začetka oktobra, je bila 15. začuda še vedno odprta in tudi tokrat nabita kot puška. Nekateri so ravno odhajali, prihajali so vedno novi. Tudi za najino rit se je k sreči še našlo toliko prostora, da sva lahko odložila svoje “kosti”. Minuto, dve in kar tajala sva se s toploto, ki je prihajala iz smeri zakurjenega kiperbuša. Za uvod sva si naročila čaj, mojster za šankom pa nama je v nadaljevanju prinesel še vsakemu po enega “krepkega suhca” (tj. obrok ala jota, pasulj, ki po takem “naporu” kar pade skozi želodec:D ). Mateju so kasneje podlegli še žganci pa obema še kak košček Gorenjka čokolade, ki nikjer ne tekne bolje, kot prav nekje daaaleč od domačega hladilnika. Medtem se je zasedba že dodobra zamenjala, veliko jih je odšlo proti domu, nekateri so se poskrili po svojih sobah, da so prenočili. Malo bolj vztrajni so vztrajali ob šanku, nekateri so bili kar malo preveč vztrajni. Produkt vseh požvamplanih pirov je bil znan ponoči, ko sta dva delala potičke na ladijskem podu sobe s skupnimi ležišči, v kateri sva spala tud’ midva. Vonj “bruha” je uhajal skozi obe okni sobe, vlažna posteljnina in mokre (?) vojaške deke pa so bile samo še pika na i na ornk neprijetno noč. Smo se najbrž bolj zmatrani zbudili v jutro, kot pa smo bili zmatrani, preden smo sploh odšli spat.

Ja, zjutraj je bilo potrebno zgodaj na pot. Tudi prav nič naju ni držalo, da bi ostala še kaj dle. Oblekla sva se, pobrala svoje stvari in že pred 7. uro štartala boljšim dogodivščinam naproti. Čaj pred odhodom je bil kot antifriz, da sva sploh lahko začela migat. Odpor do hoje je rušil edino sonček, ki se je zbujal izza gora. Naprej je šlo potem takoj lažje. Za cilj drugega dne sva si začrtala ostala Sedmera jezera in potem še vzpon do Prehodavcev. Izgledalo je takole…

Na Prehodavcih sva se že poštano tunkala v soncu. Topli žarki so naju tako žgali, da sva imela voljo it še dlje. Sestopila sva iz Prehodavcev in potem levo zavila proti Zelnarici. Slabi dve uri hoje sva potrebovala do vrha. Razgled pa ves čas “WAW”. Ko hodiš, se z vsakim korakom čuti, da so ti “hribi” (Julijci) drugačni kot “naši” (Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke). Vse je večje, višje, razdalje med posameznimi vrhovi pa daljše, zato ni čudno, da prav hitro dobiš vtis mogočnosti vsega tistega skalovja okrog sebe. Res noro lepo. In potem se še zaveš kako majhen si v resnici v primerjavi z okolico. A občutek je vseeno lep, četud me je bilo na momente res groza za umret;) . Poplačilo za strah je bil pogled na okoliške gore, dolino Triglavskih jezer, Veliko jezero iz Velike in Male Zelnarice, pa potem še iz Tičarice. Če to ni neki nobl:P …

Ostenja Zelnarice in Tičarica sta pa sploh razred zase. Da gledaš k tele v nova vrata:P

In potem s težkim srcem in še težjimi nogami proti domu…

Doživeto!

Dostop: Pot do Bohinja (najbrž:P) ne bo problem.. Ko dospemo v Bohinj, nadaljujemo desno preko mostu proti Stari Fužini. Kmalu prispemo do “križišča poti”, kjer se en del ceste odcepi desno čez most, mi pa se vzpnemo po strmi cesti, ki odvije na levo. Sledimo tablam za Voje (na urejenem parkirišču je del leta potrebno plačati vstopnino). Pod od parkirišča je makedamska in nas vodi mimo travnikov, a kmalu zavije v gozd. Peljemo se vse do odcepa za Vogar, kjer nato še slednjič zavijemo desno in po ~100m prispemo do našega izhodišča. Parkiramo vozilo. Iz planine Blato se odpravimo peš proti Planini Jezero in dalje…

Andreja