Frauenkogel – Rosenkogel (junij 2008)

Presneta Baba se mi je izmikala že celo zimo, no včeraj pa sva šla z Jakom končno v izvidnico, da sem si pobližje ogledala teren za prvi turni spust za naslednjo sezono. Tako kot denimo Golica, tudi Baba v grebenu Karavank ni prav nobena izjema. Na Koroško stran je njeno lice izredno strmo in krušljivo, ostenja pa naredijo to Babo robato možačo. Oči, ki pa poznajo Babo le z naše strani, pa jo vidijo kot sila vabljivo, saj so njene obline lepo zaobljene in posejane s travo. Prav nič čudno ni, da s svojimi čari privabi toliko privržencev turnega smučanja. Tudi jaz se vrnem, ko jo pobelijo prve snežinke!

Od avta sva se odcepila pri Planini Ravne (parkirala sva v bližini rampe) in peš odcepljala proti planini Dovška Rožca.

Preko travnika sva jo vrezala do koče na planini, kjer so naju pričakale kravce in en zares “hud” bik (no ja, kljub rdeči majici, ki sem jo imela na sebi, smo se gledali čisto prijazno:) – opozorilna tabla “hud bik” ob prihodu na planino, se mi zato zdi povsem odvečna:P).

Pri koči sva potem na hitro pokramljala s prijaznim oskrbnikom koče. Predlagal nama je, da se najprej povpneva na Dovško Babo in se potem po grebenu sprehodiva še vse do Hruškega vrha. Izlet sva tako res podaljšala še mimo Hruške planine do vpisne skrinjice na Hruškem vrhu, potem pa jo po diagonali mahnila nazaj proti koči in nato sestopila do avta.

Žgoče sonce sredi dneva je zahtevalo svoj davek – izmučena, predvsem od hude pripeke, sva si na koncu privoščila še osvežilni špricer pri Slapu Peričnik, ki je včeraj zares bruhal kot bolan maček:D – glej objavo “Slap Peričnik (junij 2008)”.

Andreja