Norveška 2008 – #1.dan – čez 1/2 Evrope do Danske

[Štartna pozicija števca: Kranj, 230.687km]

Iz potopisa…
“3, štiriii… ZDAJ!” Matejeva raketa je požrla prve bencinske hlape in spravila v tek tole najino dooolgo načrtovano potovanje v dežele Skandinavije. Danes je nedelja, piše se zadnja v juniju in najina prva, od skupno petih nedelj, ko bova na poti odkrivala lepote severa. Ura je ta hip nekaj minut pred četrto zjutraj (3:58), za volanom zelene puščice pa Matej zeha v prvi kilometer tega tripa. Če bo vse teklo kot po žajfnici, jih bova v mesecu dni prevozila še +/- 9999, ko bova zopet tu – doma – na cilju!

Sedaj, ko sva še relativno blizu doma, še slednjič potiho preverim, da imava s sabo tisto najnujnejše iz najinega seznama. Dokumenti so, zavarovanje coris imava, denar tudi… vse klapa, si rečem in se mirne vesti osredotočim na dogajanje ob sredinski črti ceste…

Medtem sva že zavila na avtocesto proti Jesenicam. Ne vem po kakšni logiki sedaj razmišljam o sirovem zavitku, ki nama ga je Matejeva mami še toplega zavila za popotnico. K sreči običajno tako uro spim kot ustreljen polh in ne razmišljam o pregrešno dobrem grižljaju 🙂 . Da se ne pregrešim raje popišem balast, ki ga švercava na zadnjih sedežih…

Najin budget letos vaga ~2000€, ki ga bova porabila predvidoma takole:
–    cca. 1000€ za bencin,
–    cca. 350€ za trajekte, ladjice,
–    cca. 200€ za vstopnine (muzeji, cerkve,…)
–    cca. 200€ za vinjete-cestnine, predornine-tunelnine, mostnine, javni prevoz, parkirnine,
–    cca. 100€ za občasna kampiranja v kampih, hostelih,
–    ostalo za hrano (osnovna živila – kruh, mleko,… in ostale priboljške, predvsem kalorije v obliki sladoledov, čokolad ipd. 😀 ) ter ostalo neplanirano.

Od hrane potuje z nama vse živo od A do Ž, kar se je dalo trajno zapakiranega nakupiti pri Najboljšem Sosedu, saj naju je sever že 2x tepel po denarnici in dobro veva, kaj pomeni živeti od plastičnih lazanj in florestenčno-zelene solate po trajno zasoljenih cenah 😀 . Na Švedskem so namreč vse življenjske potrebščine vsaj 1x, če ne kar 2x dražje, na Norveškem pa tudi do 3x dražje v primerjavi s cenami pri nas, kar je sicer razumljivo, glede na temu primerno višji standard. Skratka, najin jedilnik bo vseboval nekaj jedi iz Etinega asortimana gotovih jedi, ki jih skrivava pod obema sprednjima sedežema. Za Matejev okus bo pasulj s klobaso, pasulj s slanino in ričet, zame pa rajši telečja obara ali pa zelenjavna osmica – juhica. Od testenin bodo “aldente” servirani na krožnik špageti, polžki, peresniki, svedri, vijaki, matice 😀 in sirovi tortelini z eno od omakic, ki jih premore najina “shramba” na zadnjih sedežih (ragu, gobova omaka, pelati,…). Se zna zgodit, da se nama bo kdaj zluštala tudi kaka juhica iz vrečke. Na zalogo sva si vzela gobovo, špargljevo, govejo, spomladansko, zelenjavno, porovo, juho mineštrone, kokošjo juho in juho “abecedo”. Kot prigrizek bo Mateju tekla kot namazana ena od paštet (pašteta junior, pašteta argeta pikant), meni pa šlo bolje na kruh verjetno kaj v stilu sladkobe – evrokrem ali marelična marmelada. Kadar bova prelena za kuho, bova segla kar po eni od x sort energijskih tabljic Corny ali kaki frutabeli, če pa se nama bo dalo vsaj malo mešat’ po piskru, bo na krožniku gosto “plaval” mlečni gres, polenta ali čokolešnik. Za karies imava s seboj še Kraš-eve piškote krašuljce z okusom jabolka in bebi piškote 😉 . Prepečenec bo za eventuelne dneve z drisko 🙂 🙂 . Za zadosten vnos vitaminov bo skrbela cedevita, za žejo pa kak 1001 cvet-ov čaj ali šabesa iz slovenskih plodov. Seveda bo dnevno na sporedu jutranje preventivno razkuževanje zob z, po domači recepturi zvarjeno limonco, da priložnostno ne postane kdo od naju grižov 😀 !

Hum… ura je 4:18 in že po slabih 20 minutah vožnje sva doživela prvo šok terapijo – pred izvozom za Lesce, nama je pred avto skočila lisica z zajcem v gobcu in nama skoraj ukradla blatnik. Lisica se je očitno zlizala (odbilo jo je v travo ob cesti), blatnik pa jo je k sreči tudi odnesel brez prask…
Nekaj minut kasneje na bencinski postaji Hrušica (Jesenice) nalijeva 1.tank. V kestel pljuskneva 26,18l bencina in sva ob prvih 31,57€ (za liter nama Petrol zaračuna 1,206€). Stanje števca po prvem tankanju je 230.727km. Privoščiva si še pico in sveže žemljice, kupiva karto Skandinavije (8,05€), 10-dnevno vinjeto za Avstrijo (7,70€) ter paklc križank za bistrenje uma na sovoznikovem sedežu. Nadaljujeva…

Pred predorom Karavanke naju osušijo za novih 6,50€, potem pa še pred tunelom St.Michael (Avstrija) dodatnih 9,50€. Nekaj minut čez 6-to že voziva v smeri proti München-u, kjer po 4h in pol vožnje (s postanki) in prevoženih 422km (stanje števca 231.109km) narediva prvo pavzo. Na WC-ju odlijeva za tistih 50 centov in si v baru privoščiva še kozarec 100% pomarančnega soka (za 1x2dcl in 1x1dcl soka odštejeva 8€ – “hmeljevina” bi bila verjetno cenejša 🙂 ), se malo pretegneva in odrineva dalje. Za volanom še vedno vztraja Matej, presedeva se šele na bencinski postaji Ingolstadt, ko sva na poti že 4h 53min (brez postankov 4h 24min).

Tik pred Weickelsdorf-om opazim, da mi že skoraj žmiga lučka za bencin, zato ustavim na prvi črpalki, ki “se pripelje” mimo, da nalijeva 2.tank. Za 25,50l bencina plačava 40,01€ (1l = 1,569€). Stanje števca – 231.463km, povprečna hitrost – 108km/h, na poti skupaj – 6h 37min. Postanek izrabiva še za hitro malico. Matej zmeče vase dva kosa krompirjevega kruha prevlečenega s pašteto pikant, jaz pa se lotim sirovega zavitka. Spijeva še vsak po šluk vode in se odpraviva naprej.

Po nekje 15ih minutah vožnje naju GPS spravi dol z avtoceste 9; zavijeva na obvoznico 38, ki nato preide nazaj na avtocesto 143. Preseneti naju, ker se 143-ka potem kar na lepem konča (po kakih 10ih km sva na izvozu na regionalno cesto). GPS nama vztrajno teži, naj se vrneva na avtocesto, ki v resnici sploh še ni zgrajena (tam kjer jo riše GPS, vidiva le širna polja pšenice in premikajoč kombajn – vprašanje, če kmet v njem sploh ve, da bo njegovo zemljo kmalu teptal bager 😉 ).

Po 30ih minutah lutanja in brskanja po kartah v GPS-u si izdelava novo pot. Skozi mesto Halle se po izgubljeni eni uri in vsem pretečenem znoju, le prebijeva na avtocesto 14, ki vodi v Hannover. Med vožnjo šlatava statistiko, ki nama jo ves čas vožnje beleži GPS. Ugotoviva, da je bila najnižja zabeležena nadmorska višina, na kateri sva bila 13m, najvišja pa kar 1350m.

V Magdeburg-u se po 971 prevoženih kilometrih odločiva, da Matej prevzame krmilo. Stanje števca je 231.658km, povprečna hitrost je 104km/h, na poti sva že 8h 35min. Pločevin(k)a v kateri se voziva, se je že pošteno segrela. Negativno energijo sproščava tako, da žolč zlivava na muho, ki se nama je samovkrcala v avto. Nerazpoložena za vse nadaljne mušje debate hladno odpreva šipe in jo spodiva na vročino (zunaj je 25°, rahlo piha, ravno toliko, da ji ne bo vroče 😀 ).

Po naslednjih 150km (stanje števca: 231.808km) sva že spet na benzli (bo na koncu zanimivo pogledat povprečno porabo 🙂 ). Tankava že 3.tank (a se taktično ne cejava s celim tankom, da sva čim lažja in na ta račun manj pokuriva), zadnji tank danes – upava. Za 25,51l colava 40,03€ (1l = 1,569€).

Na valovitem odcepu nemške avtoceste čutim v kosteh, da me počasi začne zibat v spanec. Se pozna, da sem budna že 27 ur v paketu. Svoje je prispevala še tale vročina….
(mine debela ura)… *Zeeeeeeh*… in dobro jutro 😉 (zastrižem z očmi) . No, tole so bile moje prve prespane minute. Zbudila sem se ravno, ko drviva mimo najinega prvotnega cilja prvega dne. Na avtobanu “Autohof Hamburg – Moonfleet 34” sva namreč sprva nameravala prespati in nadaljevati z vožnjo naslednje jutro, a sva na zadnji pumpi potem sklenila, da pot podaljšava kar do Puttgarden-a, kjer naju čaka trajekt za Rødby (Danska).

Tako, ura je 17:25. Se ravno peljeva mimo Hamburg-a. Stanje števca je sedaj 231.923km. V avtu sediva že 10h 48min in s povprečno hitrostjo 104km/h drviva proti Puttgarden-u.

Ob 18:35 sva 30km izven pristanišča Puttgarden, kjer se bova vkrcala na trajekt za Dansko. Trajekt odpluje ob 19:15 (naslednji potem ob 19:45), tako da stiskava pesti, da bova pravočasna…

…Jupiii, prišla sva točna kot urca in pravkar kupujeva karto za trajekt Puttgarden – Rødby (za avto dolžine do 5ih metrov + 9 oseb; tako piše v ceniku; sva plačala 71€); kar pomeni, da sva si prihranila pol ure čakanja na naslednji trajekt. 1:0 za naja 😛 ! Stanje števca pred vkrcanjem 232.075km, za pot do tu pa sva zapravila 12h in 15min, pri povprečni gibalni hitrosti 104km/h.

Prihod v  Rødby zabeleživa ob 20:00. Sedaj že vijugava po Danski. Prvi vtisi so super. Na poti do kampa, kjer bova danes prebila noč, opazujeva prostrana polja žita, predvsem pšenice, vse polno je mlinov na veter, ki goltajo danski veter (pokrajina je tu ravna kot dila, zato sklepava, da pogosto tu zelo piha), posebno vpadljiva pa se nama zdi arhitektura danskih hišic (le te so sezidane iz majhnih (večinoma rdečih) opek)…

Opala, pravkar sva srečala pet srn in dva zajca (špancirajo naokoli kot udomačene žvalce 🙂 ). Ob poti sva se ustavila še na lepi plaži z mivko (zgleda kot bi bila plaža divja… praznih pirovskih piksen, ogorkov in požvečenih čigumov nisva opazila). Skleneva, da se zjutraj vrneva in poslikava.

Sedaj pa hitro v kamp na recepcijo, da ne bova prepozna za “booking”…
Eh, murphy… prepozna sva. Kamp, v katerem sva hotela prenočit, so zaprli že pred dvema urama. Brez panike, bi reku Frönčkov Korl 😀 . V štumfu imava itak še podatke o dveh kampih, kjer žiher poskusiva srečo, zato se ne obirava…

No, sreča je tokrat le na strani vztrajnih. Zemljo za najin šotor sva zakupila v Western Camp-u (webpage kampa – http://www.westerncamp.dk/ ).

Zanimivo, da sva kamp obiskala kot prva Slovenca. V registru obiskovalcev namreč naša država do najnega prihoda še ni obstajala 😀 (sva dobila kar nekaj podvprašanj od kod sva se vzela, kje Slovenija sploh je in če sva prepričana, da ta država zares obstaja. Doh? 😀 ). Po uspeli identifikaciji greva sedaj na jago za najboljšim prostim placom…

Pravkar sva si izborila svoj kvadratni meter pod danskim nebom, kjer sedaj sestavljava šotor. Hitiva, da bova potem čimprej lahko začela s kuho svoje zaslužene večerje. Danes bodo v osoljeni vodi zaplavali kar sirovi tortelini. “Dressing” bodo pelati, ker nama diši vonj po baziliki in origanu… mmmmm 😉 . Potem pa pod tuš! Tuše imajo tu kar na žetone. Za en žeton sva doplačala 1 ojr, kar je po veljavnem tečaju 7,43 danskih kron (DKK), v naturalijah pa je vreden 3 minute tople vode (če grem doma mami oment ta sistem s triminutnimi žetoni, bo v enem tednu pred tušem stal avtomat, ker se doma nikol ne tuširam manj kot 15minut v enem kosu 😛 ). Pameten drži jezik za zobmi v izogib Hitlerjevemu režimu 😉 .

Sita in stuširana greva sedaj še malo med kavbojce – v mesto kot iz vesterna, ki je v centru kampa. Se sliši že od daleč, da se danes nekaj dogaja. Na letaku sva prebrala, da ima ta večer svoj nastop pevec country-ja. Večer pa naj bi ob odru popestrili tudi v kavbojska oblačila oblečeni obiskovalci kampa. Sva rekla, da po taužnt kilometrih ne bova ravno jahala rodea 😀 , ampak malo pa morava it vseeno pogledat.

Nekaj pred polnočjo že leživa v šotoru in v pol miže kracava še zadnje vtise prvega dne. Matej zraven mene že kinka, jaz pa počasi tudi izgubljam stik s svetom… Lahko noč! Se slišimo jutri 😉 .

[Stanje števca (ob koncu prvega dne): Western Camp (Rødby), 232.095 km]

Zemljevid poti (1.dan):

[Show slideshow]