Norveška 2008 – #16.dan – Whalesafari in Andenes
16. DAN (14.7.2008): Andenes – Stave
Iz potopisa…
Veter je do jutra k sreči osušil šotor skoraj v celoti, tako da s pospravljanjem nisva imela pretiranih težav. Malo pred 9.to sva ubistvu že skakala po Andenes-u, kjer sva najprej poiskala odklenjen wireless in preverila vremensko napoved za prihodnje dni. Ne preveč bleščeča napoved naju je pognala v dvom ali vplačat booking za whalesafari ali raje ostati na suhem in prišparat 1600NOK. Bleh, greva! Pa kaj če ni sonca. Če ne greva danes, potem sploh ne greva. Pohitela sva na blagajno booking centra, kjer sva zbarantala eno cenejšo varianto (študentski karti po 650NOK/osebo in po tej poti prišparala celih 300NOK), potem pa se pridruživa ostali skupini, ki je bila že zbrana za vodeni ogled muzeja. Najprej so nas povabili v kletne prostore, kjer so se nam predstavili vsi trije vodiči. Vodenje je namreč vzporedno potekalo v treh jezikih: norveščini, nemščini in angleščini. Za uvod so nam povedali nekaj več o morski bolezni (seasickness), kako jo preprečiti in kako jo blažiti, v primeru, da jo dobimo. Preventivno smo dobili vsak po eno 25-gramsko tableto Postafen-a, potem pa odšli na krajše predavanje o kitih (o spermwhale-ih in drugih kitih, ki živijo v teh globinah). V živo smo si ogledali tudi okostje 20m velikega kita (ti zrastejo tudi do 40m), ki so ga privlekli v pristanišče, ga razkosali in so ga potem potaplači po delih spravili na kopno.
Ta vrsta kitov se sporazumeva, vidi in išče plen s pomočjo sonarja. Klikanje (tk tk tk, tktk tk, tk tktk pove kateri skupini kit pripada), ki ga kit oddaja ima glasnost 250dB (decibelov). Za primerjavo lahko vzamemo naprimer glasnost potniškega letala ob vzletanju, katerega glasnost je 150 dB. Med drugim je spermwhale edini kit, ki ima luknjo za izpihovanje zraka na levi strani glave (po tem lahko ugotovimo, v katero smer kit plava, saj celega telesa nikoli ne vidimo naenkrat). Ti kiti, tako kot ljudje, dihajo s pljuči in zato na vsake toliko pridejo na površje, da se nadihajo zraka. Pod vodo so lahko tudi 2 do 3 ure, najglobji potop pa je bil izmerjen prav tu v Andesnes-u, in sicer kar 1800m. Hranijo se z ribami in lignji, včasih pomalicajo tudi kakega orjaškega lignja (a redko). Polni znanja smo se za konec podali še na krov ladje Reine. Z 8-člansko posadko in 80-imi ljudmi na krovu, smo odpluli na odprto morje. Po dobri uri plovbe smo pripluli na območje, kjer smo s hidrofonom zaznali zvok prvega kita. Po 10ih minutah čakanja smo ga vendarle zagledali v daljavi, kako izvaja svoj potop. Kmalu zatem je bil na vidiku že naslednji, temu smo se približali na kakih 50m. Res lepa predstava. Kako se dvigne na površje, kjer se nadiha zraka, potem pa elegantno dvigne rep in se potopi. Tretjega smo zasledili le nekaj minut kasneje, ko niti nismo pričakovali. In to čisto od blizu. Mogoče je bil od ladje oddaljen kakih 20-30metrov. Matej v tem poskusu ujame nekaj res fajnih poz. Bravo Matej. No četrtega, zadnjega smo potem čakali malo dlje, a se je vendarle prikradel na vidik… bil je še en primerek z belo piko na repu (v registru kitov nosi cifro 195, imena si žal nisva spravila v spomin)… tudi ta se nam je pokazal povsem od blizu.
Bogatejša za nekaj kar fajnih fotk (glede na razmere), sva z lažjem srcem in brez morske bolezni, z ekipo odplula nazaj na kopno. Izlet se je definitivno obrestoval, videno je bilo vredno svoje cene (informativno: z enim takih izletom zaslužijo okrog 80oseb x 800NOK/osebo = 64.000NOK; kar za moje okvire sploh ni slabo 😀 ). Sicer pa smo bili na krovu tudi lepo postreženi,… čaj, kava, piškoti in ob povratku še topla zelenjavna župica, je bila pravi termofor za premražena telesa.
Po prihodu v pristanišče sva se odpeljala nazaj v smeri proti Sortland-u, a že malo ven iz Andenes-a opazila, da se na zahodni obali otoka jasni. Greva pa po tej strani, sva si rekla in na križišču zavila proti vasi Stave. Le malo za tablo kraja, sva zamerkava zelo uštiman kamp (N: 69,20444°, E: 15,86550°), na zelo prijetni lokaciji, pa še sončka je bilo več kot kjerkoli daleč naokoli. Za smešnih 100NOK (za šotor in 2 osebi – brez avta, ker sva le-tega zamolčala, saj bi to kampiranje podražilo za dodatnih 50NOK) nisva kolebava prav veliko – ostaneva! Sicer sva zraven plačala še 20NOK (za 2x tuš) in 75NOK (za pralni stroj in sušilec perila), a sva bila ob 21ih čista, kot že dolgo ne 😀 in vsa najina žehta lepo frišna in zložena nazaj v potovalkah. V bližini šotora sta bila obiskovalcem kampa na voljo še dva velika trampolina. Pa sva šla pobalina mal poskakat 😛 . Seveda je bilo spet en pehar smeha, ko sva kasneje gledala slike na fotkiču 😉 .
Ob 23ih sva se potem počasi spravljala spat. Ko sem brskala po avtu za pižamo, sem se zadela ob škatlo monopoly-ja, pa sva potem odigrala še eno tahitro igro, da že ravno ne morva rečt, da je bil nepotrebna prtljaga (od kar sva na poti, sva ga igrala prvič). Trgovanje z imetjem je šlo tokrat bolje od rok meni, saj sem pokupila skoraj vse parcele in si sezidala zajetno število hišk, ki so Mateja spravila na “kant” 😀 . Usoden je bil obisk Vogla s štirmi hiškami, ki sem mu ga zaračunala mastnih 75.000 😀 😀 . Če bi vedla, da ne bova nikdar več igrala, bi ga poučila o svoji strategiji, tako pa… 😛 .
Sedaj pa počasi ugašava luč in se spravljava spat, ker je ura že krepko čez polnoč.
[Stanje števca (ob koncu šestnajstega dne): Stave, 236.078 km]
Zemljevid poti (16. dan):
Andreja
