Švedska 2008 – #17-20.dan – Hej Sverige!
17. DAN (15.7.2008): Stave – Kiruna
Iz potopisa…
Ponoči je začelo rositi, dež je ponehal šele zjutraj. Ko ob 8:30 zlezem iz šotora, kamp še čisto miruje. Očitno še vsi spijo. Skočim do WC-ja. Medtem se na nebu že naredi manjša luknja v gmoti oblakov, le toliko velika, da soncu uspe posijati skoznjo. Mogoče pa se kasneje še zjasni, se prepričujem. Nič, sedaj sem preveč zbujena, da bi lahko nazaj zaspala, pa še z dnevnikom sva v zaostanku za včerajšnji dan, ker sva bila cel dan “od doma”. Odločim se, da malo popišem zadevo. Iz kampa odrineva ob 11ih (stanje števca: 236.078km). Danes bova več al manj v avtu grizla dolgočasje, saj zunaj dežuje in sva se odločila, da se bova počasi posloviva od Norveške (v Narviku sva si hotela ogledat še Polarzoo, ampak s polarnim živalskim vrtom ne bo nič, ker preveč dežuje in v naslednjih nekaj dneh ne oblubljajo izboljšanja vremena 🙁 ). Današnji cilj je zato Kiruna. Švedska.
Ob 13:20 sva v sončnem Sortlandu, kjer skočiva na bankomat in v trgovino. Brez kruha ni iger 😉 . Nekaj kilometrov ven iz Sortlanda potem narediva postanek za malico/kosilo. Ob 14:30 odvijugava proti meji Norveška – Švedska. Pred mejo tankava še 18.tank, da se otreseva zadnjih norveških cekinov. Za 27,07l plačava 350NOK (1l = 12,94NOK). Stanje števca: 236.340km.
Ob 17:32 prestopiva mejo. Moment kasneje sva že na Švedskem, v Kiruna Lapplandu.
Hej Sverige 😀 , pa sva končno spet tu! Na tabli, mimo katere peljeva piše, da imava do mesta Kirune še 132km, sicer pa sva, zgolj informativno, od Gällivare-a oddaljena še 252km, od Lulea-e pa 475km.
Nekje 100km pred Kiruno, se ustaviva na infotočki, da si nabereva nekaj prospektov. Spotoma prečitava iz semaforja trenutne razmere: dežuje, T=13°, vlaga=88%. Brrr, tukaj nimava kaj iskati, zato odpeljeva.
Ob 19:58 sva v Kiruni, na mestni infotočki, da se pozanimava o jutrijšnjem izletu v rudnik, ki v Kiruni še vedno obratuje. Fino, sva na listi prijavljenih. Jutri ob 11ih se bova torej za nekaj ur prelevila v knapa, saj greva pogledat kakšno bogastvo Kiruna skriva pod površjem. Čeprav sva polna pričakovanj kaj bo prinesel novi dan, pa od tu odhajava napol potrta, saj sem medtem, ko se je Matej menil za rudnik, od g. Googla izvedela, da vremenoslovci za nebo nad Kiruno napovedujejo verigo deževnih dni. To pomeni, da nama višja sila utegne preprečiti vzpon na Kebnekaise (2.117m), najvišji vrh Švedske . Vseeno se zatopim v letak, ki sem ga pograbila na infotu. Na njem zasledim, da ima Kebnekaise pravzaprav dva vrhova, Sydtoppen (2117m) in Nordtoppen (2097m). Sydtoppen je torej tista uradna najvišja točka Švedske, na kateri se sneg in led obdržita praktično celo leto, saj je Sydtoppen približno 40m debel ledenik, debelina snega na njem pa je odvisna od letnega časa in jasno od vremena. Piše, da je uporaba derez za hojo po njem priporočljiva, saj le tako lahko preprečimo zdrs z ledenega pokrova nekaj sto metrov globoko. Kot piše, naj bi gora zahtevala že tudi krvni davek, saj jo obiskovalci prepogosto podcenjujejo. Za razliko od Sydtoppen-a je Nordtoppen gol in brez ledu, oba pa ponujata izjemen razgled daleč naokoli.
Sedaj pa poiskat prostor, kjer bova lahko prespala (po prevoženih 452km ne morva več vidt avta 🙁 ). Nocoj bova prenočila blizu Kirune, le kakih 10km izven mestnega jedra. Dopadla se nama je jasa v gozdičku (gozd je tako ali tako vse okrog naju), tla katere prekrivata humus iglic in žaganje (N: 67,88784°, E: 20,50034°). Na tla si bova stegnila še vsak svojo rolo armafleksa in bo mehko kot bi spala na vodni postli.
Vode po tleh itak ne manjka, kar je tudi eden od razlogov zakaj imajo Švedi probleme s komarji. Teh je toliko, da bi jih z lahkoto pakiral v polivinil vrečke (po 100/1) in jih vozil na enosmerne počitnice (beri: zaplinjat) v Auschwitz. Podn! Še na WC greva “na dah”, kar zgleda nekako tko, da prešteješ do tri, daš hlače dol in “psssss”, vse v max. 15 sekundah, ker če se pretirano ubiraš si potencialni kandidat, da ti ti vragi prešpikajo ¾ riti. Ko bi vsaj sesal salo, namesto krvi 😀 . Kasneje med postavljanjem šotora spet pametujeva… Matej ugotovi, da so jih očitno zasoljene cene na Norveškem prisilile, da so se preselili na Švedsko. Haha, Matej ta’j bla pa konkretna 😀 ! Drugače pa kljub temu, da tudi Norveška velja za deželo komarjev, tam z njihovo zoprnijo namreč nisva imela prav nobenih težav… v celem turnusu sva jih srečala mogoče 10, 15, kar je zanemarljivo v primerjavi z moriščem tukaj.
Waaa stanje tu se iz minute v minuto drastično slabša! Odkar sva prišla je minila le slaba ura, komarjev pa toliko, da imava okrog glav vsak svoj turban. Tole danes ne bo za zdržat! Vsaj ne zunaj šotora! Matej tudi pravi, da požalva svojo večerjo. Bova tokrat raje kar na suhi hrani…
Po prigrizku sva preletela še ostalo gradivo, ki sva si ga prilastila na mestni infotočki, da sva lažje splanirala urnik za prihajajoče dni. Ta moment pa Matej že meša remi karte, da bova odigrala nekaj partij. Čutim, da bi danes spet lahko zmagala, če le ne bo šibkejši člen (Matej) že spet goljufal… 😀 .
[Stanje števca (ob koncu sedemnajstega dne): jasa blizu Kirune, 236.544 km]
Zemljevid poti (17. dan):
Slike tega dne so spodaj v galeriji slik.
18. DAN (16.7.2008): Kiruna – Jokkmokk
Iz potopisa…
Včeraj ponoči je z jasnega začelo deževati. Takega naliva, čeprav ni trajal dolgo, tu na severu še nisva imela. A je napral do kosti le najin šotor, komarjem ni prišel pod spodnje perilo. Ti so naju pozdravili že na vsezgodaj. Nekaj sva jih potem zagotovo zrolala skupaj s šotorom, saj so počivali na notranji strani le-tega.
Sedaj sva na poti v Kiruno. Danes se nama obeta zares zanimiv dan. Posebno zame. Greva v največji rudnik železa na Švedskem (in v Evropi).
Na infotočki vplačava rezervacijo za ogled rudnika (160SEK/osebo; študentska karta). Ob 10ih se zbašemo v avtobus in se odpeljemo proti rudniku. Rudnik se nahaja v neposredni bližini mesta Kiruna-e, v gori Kiirunavaara, kjer kopljejo posebno vrsto železove rude, magnetid. Le-ta je cenjena zlasti zato, ker za taljenje potrebuje zelo malo energije. Med vožnjo nam vodička naniza nekaj zgodovinskih dejstev o samem rudniku. Registrirava recimo podatek, da začetki rudarjenja segajo že v leto 1696 in da je rudnik aktivno začel delovati po letu 1902 z izgraditvijo železnice Kiruna – Narvik. Danes rudnik obratuje non-stop, 24h/dan, 365 dni/leto. Trenutno kopljejo na globini 1000m, letni kop pa se poglobi za dodatnih 25m.
Vodička nam je najprej razkazala celotni kompleks, ki leži nad površjem rudnika (poslovno stavbo, zdravstveni dom, garderobe, restavracijo itd). Pred spustom v rudnik smo se zaradi varnostnih razlogov pofočkali pri vratarju, nato pa se z avtobusom spustili na globino 500m, kjer leži t.i. “info rov”. Žila rova, po kateri smo se peljali, je tako široka, da se po njej da voziti v obeh smereh.
Po prihodu v rudnik smo dobili še čelado, potem pa odšli raziskovat notranjost “info rova” (tj. del rudnika, kjer danes ne kopljejo več; v njem je le knapovski muzej, predavalnica, kavarna in rov, v katerem na ogled postavljajo odslužene stroje).
Tekom ogleda rudnika smo izvedeli, da rudnina v Kiirunavaari vsebuje kar 72% železa (v naravi je teoretično možna največ 74% vsebnost železa, kar pomeni, da je ta ruda tu zares izredno bogata). Ugotavljajo pa tudi, da globje ko kopljejo, bolj bogata je ruda. Železo izvažajo v obliki peletov, ki jih prav tako izdelujejo tu na sami lokaciji rudnika. Med izdelavo peletov lahko rudi dodajajo tudi razne aditive (apnenec, baker, ogljik,…), odvisno od zahtev strank in na ta način ostajajo konkurenčni na svetovnem trgu. Trenutno pokrivajo 3% trga, večinoma izvažajo v Evropo, bližnji vzhod, Severno Afriko in Indijo, vendar se zaradi kvalitetne rude, izvoza v obliki peletov in možnosti prilagajanja zahtevam kupca, lahko kosajo z največjimi giganti.
Zanimivo je tudi dejstvo, da bodo v roku tridesetih let na drugo lokacijo preselili celotno mesto Kiruna-o. Mesto namreč leži tik ob rudniku, le-ta pa se zaradi izkopavanj počasi seseda sam vase in s tem spreminja površje nad sabo.
Sicer pa je delo v rudniku danes večinoma avtomatizirano, stroje upravljajo iz površja in t.i. kontrolnih sob, ki so v samem rudniku. Kiirunavaara naj bi veljala za trenutno najbolj tehnološko razvit rudnik. Na dan vpihajo do 100.000m3 zraka in vsako uro izčrpajo ogrooomne količine vode.
Za spomin smo ob odhodu iz rudnika dobili tudi vzorce rude (neobdelane) in peletov (končni proizvod, polizdelek). Mimogrede je Matej stegnil jezik in povprašal še po ceni peletov… za tono peletov je potrebno odšteti 100€ (brez prevoza).
Po dveh urah in pol, kolikor je trajal ogled Kiirunavaare, sva zopet pred infotočko. Sedaj pa hop v avto in proti vasici Jukkasjärvi, kjer stoji svetovno znani IceHotel. Sicer hotela tam trenutno ni, si je pa možno v teh poletnih dneh ogledati skladišče, v katerem preko celega leta izdelujejo ledene bloke, iz katerih pozimi zgradijo ledeni hotel. V skladišču je tudi ledeni bar, kjer ti postrežejo poljubno pijačo iz menija.
Nič ne bo! 🙁 … Vodeni ogledi (100SEK/osebo) so razporejeni tekom celega dneva, ampak bi na naslednji termin čakala predolgo, zato se raje zapeljeva pogledat muzej Sami-jev, ki nama je bil na dosegu rok.
Hmmm, čeprav sva se tu resda prvič iz oči v oči srečala s severnimi jeleni, pa muzej kot tak ni bil nič posebnega. Razstavljeni so bili le trije Sami šotori (v njih je bilo prikazano nekaj malega iz njihovega vsakdanjega življenja in še tisto vse napisano zgolj v švedskem jeziku), nekaj manjših hišic na drevesu (te uporabljajo za shranjevanje hrane), zanimiva se nama je zdela le kolonija severnih jelenov, ki je bila zaprta v leseni ogradi poleg muzeja. Prav prikupno zmedeni so bili in vsak po svoje mal’ “fabrško štorast” 😀 . Zvok in sliko so kvarl’ le neki presrani italijanski mulci, ki so si istočasno kot midva, ogledovali muzej na prostem. Ti so se drenal okol jelenov in se drli nanje, jih pojali levo-desno, tako da sploh ni čudno, da je bila večina že skoraj brez zimskega kožuha (puhast kožuh po telesu in rogovih slečejo poleti). Po 15ih minutah so se nama živci raztegovali kot elastika, tako da sva raje šla. Priklopila sva se na cesto E34 (smer Lulea), a sva jo zapustila pri odcepu za Lycksele, saj sva želela nadaljevati z vožnjo po notranjosti Švedske, namesto ob obali. Gozdovi in jezer(c)a so tu na vsakem koraku. Le sem in tja se vozeč po cesti dvigneš tako visoko, da lahko vidiš, da tu rasteta pretežno smreka in breza. Razmika med eno in drugo je skoraj manj kot med mojimi zobmi. Kje potem dobijo zadostno svetlobo vsi tisti borovničevi grmički, ki kot tepih prekrivajo najbrž nekje 60% podrasti… še ugotavljam 🙂 .
Drugače pa pogled na to gmajno spominja na našo Pokljuko. Namesto divjih petelinov tu prosto po Prešernu naokol’ špancirajo severni jeleni. Sva imela taprav res zegn, da je parček malčal svojo popoldansko malico tik ob cesti, ravno takrat ko sva midva drvela mimo. Andreja, moja malenkost, je bila v hipu na preži s tavelikim topom, da ju je ujela v vseh mogočih pozah. Zanimivo, da se naju nista prav nič bala, malo zatem ju je splašil šele mimoidoči avtobus, ki je s troblo hupal na njiju, češ naj se umakneta s ceste.
Po fotoseansi sva se odpeljala dalje. V majhni vasici Jokkmokk, sva se ustavila na vaški bencinski in napolnila rezervoar. 19.tank po vrsti naju je stal 13,89SEK po litru (nalila sva 23,11l za 321SEK), kar pomeni, da sva spet tankala žafranov bencin, a tokrat nisva imela izbire, saj so hondo poganjali le še zadnji hlapi prejšnjega tanka. Medtem, ko je sem ji jaz dajal piti, je Andreja v buklici Lonely Planet zamerkala, da je v bližini fletna cerkvica. Kljub dejstvu, da se nihče od naju pretirano ne zanima za arhitekturo cerkva, sva se vseeno zapeljala do nje. Najbrž kar ena lepših, kar sva jih videla na tem rajonu. Lepa, v bel les oblečena in ne pretirano velika cerkvica, se nama je dopadla predvsem v kombinaciji z gosto golf travico, ki jo je obkrožala. Čeprav je gravitacija želela, da sva se malo vsedla nanjo, pa je bila ura spet tista, ki je diktirala tempo. Za ta dan sva imela namreč v planu prečiti arktični krog še na švedskem ozemlju in ker sva imela do tja še kar nekaj vožnje, raje nisva oklevala. Ob 20.18 sva prečkala arktični krog. Na tistih točki sva pričakovala kak kip ali vsaj infotablo, pričakal pa naju je samo napis “Arctic Cirkle” z nekaj suhoparnimi podatki o njem. Na Norveškem ima to očitno malce večji pomen 🙂 . Vseeno poslikava tisto žalost in mahneva v lov za prenočiščem. Kakih 20, morda 30m proč od ceste, opaziva manjšo jaso s kuriščem. Vse kaže, da je imel nekdo v mislih isto kot midva. Parkirava na robu jase (N: 66,50309°, E: 19,67396°). Z izpiljeno taktiko, nama gre postavljanje šotora iz dneva v dan bolj ekspresno. Celoten proces nama ne vzame več kot 3 minute, še posebej hitra pa sva, če naju s piki spodbuja invazija komarjev 🙂 . Tole tu danes je bil že spet pravi masaker. Še sreča, da so danes v igri hrenovke in bova zanetila ogenj. Pravijo, da jih ogenj odganja. In najin bo velik!, da se najeva in obenem otreseva še teh nadležnikov. A zdejle niso edini problem. Težavo imava tudi z lesom. Veje, trske in ostali šodr, ki leži po tleh je preveč vlažen, da bi se z njim dalo podkurit. V pomoč nama bodo sicer “firestarter” vžigalice (tj. ploščica iz žaganja in voska, z vžigalno kapico, ki jo podrgneš kot vžigalico), ki jih imava za take primere med outdoor opremo. Ampak te gorijo le 15 minut in niso dovolj za goreči kres 🙂 . Mateja zato pošljem na srehod do bližnje vikendice, kjer slutiva, da pod streho leži kak odvržen kos suhega lesa. Če ne drugega, mu predlagam, da prinese kar okvir okna ali pa klopco z verande 😀 😀 . Po 5ih minutah se vrne oborožen s celo goro suhih polen, ki jih je sunil izpred hiške. “Ta se pa znajde”, si mislim 😀 . Jaz bi šla žagat klopco na prafaktorje, da bi proč dobila štiri noge, ta pa pride pa pograb’ pol lesne ozimnice, ki jo imajo ti ljudje naštimano za zimo 😀 . Roka sine, to noč naju ne bo zeblo, nama privoščim 😛 . Potem končno zakuriva. Za začetek nad ogenj prisloniva tri polena, da dobiva osnovo – žerjavico. Nato dodajava po potrebi. Ta čas pripravim še obe ležišči in pred šotorom prečno zarežem v vsako hrenovko. V Coop-u sva dobila ene take iz mesa? brez ovoja 🙂 … niso ravno od Perutnine Ptuj, ampak sva sestradana in jih bova pojedla do prstov. Matej se zamoti s šiljenjem palic (vej), na katere kasneje nasadiva vsak svojo hrenovko. Peka nad odprtim ognjem se lahko začne.
Vmes razmišljava, da sva pozabila kupit kakšen ajvar, da jih nebi jedla čisto na suho, s kruhom. Zraven razvijeva celo polemiko okrog Etinega Ajvarja in se na koncu potolaživa, da ajvarja tu nabrž sploh nebi dobila, češ da je to “naša” pogruntavšna’. Kdo bi vedu 🙂 …
…mmmmm dobre so k strela. Kva to lakota nardi človeku 😀 . Risanke! Ampak pol pa pride mimo komar pa poje ves veselje. Od šuba me trije cmoknejo na vrh čela. Grrr, od kje jim apetit? Wooo, če bi vedl’, da mam celo šteko pipsov v avtu in da sem kožo prej napila z autanom… Po dveh hrenovkah se vdam in zbežim v šotor. Matej pa še prej pogasi ogenj. Kako priročno, da je jezero čisto blizu.
Ta večer ne dočakava polnoči. Zaspiva še preden se sploh zaveva (? – hehe, ta’j bla zdj dost logična jel? 😀 ). Ponoči nama dež zopet zmoči šotor…
[Stanje števca (ob koncu osemnajstega dne): blizu arktičnega kroga, 236.832 km]
Zemljevid poti (18. dan):
Slike so v galeriji slik spodaj…
19. DAN (17.7.2008): Jokkmokk – Vannas
Iz potopisa…
V zahvalo dežju sva imela zjutraj spet napit šotor. Žehto (čitaj: šotor) sva sušila še pol ure zatem, ko sva že vse ostalo spakirala nazaj v avto. Ob 9ih sva končno zglihana s cesto in že drviva via Umea. A pred tem se ustaviva še v Lycksele, ki leži približno 100km višje od Umea-e. Slika, ki se nama riše skozi vetrobransko steklo je zopet podobna včerajšnji. Gozdu tu res ne manjka.
Tudi jezer vseh možnih oblik in velikosti ne fali.
Vsake toliko naju prime, da bi zavila do kakega, a se tokrat ugrizneva v jezik in raje nadaljujeva, da ne bova kasneje spet na knap s časom. Informativno: trenutno sva nekje na isti zemljepisni širini kot norveška Mo i Rana. Se kar pozna, da je tu teren pretežno nižinski (sva na ~350m n.m.v.), gora in hribov “slovenskega formata” tu praktično ni, kar pojasni zakaj je voda v jezerih tu bistveno toplejša. Vanjo namreč ne pritekajo vodotoki ledeniških rek in slapov, kot denimo marsikje na Norveškem.
Prav ta hip izgubljava dragocene minute na cesti E45, kjer na odseku Jokkmokk – Moskosel renovirajo del cestišča, zaradi česar nastajajo občasni prometni štoflci. Da ubijem čas, čez okno z očmi obiram borovnice. Teh je toliko, da bi jih zlahkoto opazil še sam slepec 😉 .
Hopa copa, s topom hitro skočim ven iz avta. Pred nama se namreč pase cela čreda mladih severnih jelenov.
Sklepava, da so v lasti lokalnih Sami-jev, saj niti ne trznejo, ko se jim približam. Domnevo potrdi nekakšen pašček, ki ga zamerkam na vratu enega izmed pohodnikov. Me zanima podatek o številu nesreč s pošvedrano pločevino, na račun zbitih jelenov…
Hehe, čez nekaj 10km srečava še enega divjega, ki s kopiti štorklja ob robu ceste. Pa tako naju je skrbelo, da ne bova srečala niti enega 😀 . Ta za razliko od ostalih ni bil preveč fotogeničen. Skril se nama je za taprvo drevo, ki mu je prišlo nasproti, potem pa izginil v senco gozda.
Sedajle je ura 10:26 in zunaj je končno spet toplo za kratke rokave. Čeprav v daljavi pred seboj vseskozi gledava belosive oblake, se le-ti razkropijo narazen še preden jim pripeljeva bližje. Vse kaže, da lepo vreme potuje z nama. Tako kot roj ilegalcev (komarjev), ki se že od včeraj pasejo po vseh možnih kotih avta. Bo zgleda treba izvest en “Auschwitz zaplinjanje z Baygon-om” 😀 . To bi bila cela pogrebš’na. Da preženeva nasilne misli, se raje zadebatirava na temo postajališč. Postajališč tu začuda ni prav dosti. Vsaj takih, opremljenih z WC-ji, resnično manjka. Na prejšnjem sva naletela le na nek čuden pisoar, s katerim si verjetno ne more pomagat niti moška srednja noga 😉 .
Nekaj pred 12.to v mislih že strelava oči na kak lušten plac ob jezeru, da narediva postanek za opoldanski fruštek. 110km pred mestom Lycksele iztiriva na cesto 365. Na bližnjem počivališču (N: 65,25081°, E: 19,53378°) si privoščiva omenjeni fruštek. Pri mizi spet pametujeva… Tokrat o tukajšnjem spoštovanju cestnih zakonov. Omejitev 110km/h po highway-u je brzina, s katero vsi sovpadajo z neskončno traso asfalta speljano sredi gozda. Predvsem je zanimivo, da se tu nikomur nikamor ne mudi. Na taki ravni cesti, na kateri ni praktično nobenega nadzora (ni radarjev, ni policajev…), sem ziher, da bi pri nas vsi po spisku pohojali pedalko do fula. Tudi moja težka noga le s težavo navija gas le do 110km/h 😀 .
Ob 11:46 pujska odpeketava dalje. Ko končno prispeva v Lycksele si v marketu kupiva kruh, banane, nekaj cukra in skočiva še po 20.tank. Za 500SEK Matej vlije 36,53l bencina (1l = 13,69 SEK). Stanje števca: 237.158km.
S polnim tankom nadaljujeva proti naslednjemu cilju. V Vindaln si greva pogledat brzice (najbolj divje, najbolj široke, najdaljše,… brzice na Švedskem). Kot bi se nama vreme delal pito. Komaj se pohvaliva z lepim vremenom, že se nama nad glavo razkomoti veeelik siv oblak. Upava, da se veter na višini oblakov okrepi in spiha tole morasto sivo zaveso. Ob 15ih sva v Vindaln-u. Sprehodiva se do brzic. Čeprav bi se dalo po njih fino premetavat z raftom, pa me brzice kot take sploh ne očarajo. Kvečjemu RAZočarajo.
Za danes sva si zadala obiskat še farmo losov. Älgens Hus se nahaja malo izven Bjurholm-a (N: 63,91135°, E: 19,08650°). Najprej vstopiva v muzej. V njem izveva kar nekaj zanimivih podrobnosti o losih. Ko nastopi ura za hranjenje, se skupaj z rejcem, odpravimo k mladičem.
Eden se v hipu zaljubi v Matejevo nogo in se kar ne neha drgniti ob njo. Ljubezen na prvi pogled 😀 . Jaz skočim iskat svojo simpatijo k odraslim losom. To so pravi mamuti. Pravijo, da lahko tehtajo tudi celo tono in v višino merijo 3m. Takoj pokopljem željo, da bi se z njimi srečala na cesti 😀 . Te pomendra za šalo. So pa baje najbolj ranljivi takrat, ko se sesedejo ob kako drevo (spijo v stoje, ali pa se naslonijo ob kako drevo ipd). Takrat se jim zlahka približaš z nabito snajperco. Po tej metodi so jih lovili vsaj včasih. Farmo zapustiva nekaj čez 6.to, ker počasi zapirajo vrata.
Blizu Vännäs-a si kasneje poiščeva taborno mesto. V oči nama pade pokošen travnik v bližini (N: 63,92883°, E: 19,82954°). V šotoru odšpilava nekaj enk in pujsev. Med igro se nama večkrat zazdi, da slišiva grmenje. Ko odigrava, se zbaševa iz šotora in v daljavi zagledava, kako se nama približuje nevihta. Stečeva po stativ in poslikava par panoram sončnega zahoda (tik pred nevihto).
V hipu se shladi zato sklizneva v šotor. Ne mine niti 5minut, ko na strehi šotora zaslišiva prve kaplje dežja. Uščije se do fundamenta. Ob kartah še malo pokramljava, potem pa naju zmanjka.
[Stanje števca (ob koncu devetnajstega dne): blizu Vännäs-a, 237.337 km]
Zemljevid poti (19. dan):
Slike: galerija slik spodaj…
20. DAN (18.7.2008): Vannas – Docksta
Iz potopisa…
Čeprav nama gre vreme resnično na roko (razen tiste smole z vremenom v Kiruni), pa so jutra precejkrat vlažna in večkrat rahlo do pretežno oblačna. No danes sva se po dolgem času spet zbudila v povsem jasno jutro. To nama je dalo zagon, da sva zgodaj (že ob 8ih) štartala proti Umea-i.
Ker je bila noč delovna (v sanjah sem s sapo fenala šotor, z nožem sekala drva, bila vmes še na Kebnekaise-u in s papagajkam strigla nohte švedskim losom…), se mi je zares zluštal pošten tuš. Na poti sem nisva bila toliko pozorna na kampe, zato nisva prepričana, če kje v bližini sploh kakšen je. Pri odcepu, kjer sva sinoči zavila proti travniku, sva že včeraj na drugi strani ceste opazila reko. Pa sem predlagala, če skočiva do nje, da se ofrišava. Blizu mesta, kjer sva parkirala avto, sva opazila še tablo, ki je opozarjala na znamenitost v bližini. Na njej sva preštudirala zemljevid okoliša in po označeni poti sestopila do 3000 let starih risb na kamnih (N: 63,88048°, E: 20,02469°), mimo katerih je nekoč divjala reka (kasneje so malo višje postavili elektrarno in tako preusmerili tok malce nižje). Na kamnih sva razbrala okrog 15 živalskih likov (najbrž ni naključje, da sva v poslikavah prepoznala lose). Nadaljevala sva v smeri proti strugi reke približno 20m nižje. V vodo najprej potunkava konice prstov, da izmeriva temperature. Deluje osvežilno 🙂 . Cunje kar popadajo dol z naju. Umijeva se. Kmalu sva iz kontrolnega stolpa nad jezom zaslišala sireno, zato sva se raje pobrala z obzorja. Čez nekaj minut so res dvignili zapornico jezu.
Ob 9:52 pripeljeva v Umea-o. V parkirni hiši naju sreča Sreča. Gospa, ki je parkirala pred nama, nama pomoli parkirni listek, ker odhaja predčasno. Na njen račun tako parkirava in odideva na sprehod v mesto. Res prijetno mesto. Sredi glavne ulice naletiva na šunder. So ravno pripravljali vse potrebno za tek po mestu (v petkah 😀 ). Žal nisva ostala tako dolgo, da bi dočakala štart.
Imela sva namreč le še toliko časa, da sva skočila na kavo in v bližnjo knjigarno po kartice, da sva lahko poslala POO-zdrave iz Skandinavije (na stojalu sem našla kartico s pravim lososovim iztrebkom, pa sem dobila idejo, da pošljem nekaj pristnih POO-zdravov v Slovenijo… POO v angl. pomeni drek, iztrebek 😀 😀 ). Upam, da naslovnik ne bo vihal nosu 😉 .
Odpeljeva na obrobje mesta, od koder naju bo trajekt odpeljal na 15minut oddaljen otoček… Sprehodiva se po otoku. Na otoku danes ne živi nihče, je pa tu vse polno zelenja in precej vikendic (vse so obite v bel les), kamor ljudje prihajajo na počitnice. No ja, je pa res, da plaže niso nič posebnega, nekatere so precej zanemarjene, je pa na otoku zelo mirno, kar razloži, zakaj je imel vsak drugi obiskovalec opažen na trajektu, s seboj knjigo ali časopis…
Po tem krajšem oddihu na otočku, se vkrcava na trajekt in vrneva na celino. Odpeljeva proti Örnsköldsvik-u, kjer morava zaviti na tankštelo. Za 300SEK natočiva 22,32l župe (1l = 13,44SEK). Nadaljujeva proti nekem naravnem rezervatu, ki sem ga opazila na zemljevidu (N: 63,13659°, E: 18,51834°). Firbec nama ne da miru, zato se zapeljeva do izhodišča. Tam nama infotabla razkrije, da gre ubistvu za fajne trekking poti, a ker nobena ni krajša od 3km, sva glede na zastavljeni cilj danes pridit do Sundswall-a, primorana obrniti. Ko se vračava naletiva na neko javno kopališče. Na kažipotu je pisalo, da je plaža peščena, zato sva se kako izgleda od blizu.
Pred Sundswall-om Matej počasi začne javkat, da ima dovolj vožnje za danes. S ceste zavijeva na prvem možnem izvozu. Kot nalašč naju makadam pripelje do frišno pokošenega travnika (N: 63,02899°, E: 18,30853°). Matej stopi iz avta preverit teren. Suho, brez lukenj, trava ni pretirano štiblasta,… Tu bi se dalo bit. Zapeljeva na rob travnika, v upanju da naju kmet ne pride ganjat s kakšnimi vilami 😛 (na drugi strani ceste nama GPS namreč kaže kar dva kampa, a ker sva Gorenjca, nočeva plačevati za isto podlago, kot jo imava za prazne pare na voljo tukaj 😉 ). Postaviva šotor, skuhava večerjo, potem pa polna želodca položiva v spalki, da jima privoščiva počitek.
[Stanje števca (ob koncu dvajsetega dne): blizu Sundswall-a, 237.594 km]
Zemljevid poti (20. dan):
Slike so na voljo spodaj v galeriji slik…
Andreja
