Norveška 2008 – #4.dan – premik proti Geilu

4.    DAN (2.7.2008): Oslo – Hovet

Današnji dan sem začela že pred 7. uro. Toliko stvari sva imela za postorit pred odhodom iz kampa, da je bilo potrebno že navsezgodaj zavihat rokava. Najprej sem zapisala še par vrstic tega potopisa (za včerajšnji dan), da sem prišla nekako na zeleno vejo z dogajanjem, saj se mi zdi, da se tu toliko dogaja, da mi kar sproti uhaja iz spomina. No, vmes sem skočila še pod tuš, si umila lase, tačas pa je iz spalke zlezel že tudi Matej. Skupaj sva pocahnala zemljevid poti, po kateri bova potovala danes, potem pa počasi začela s podiranjem šotora. Dobrih 10minut nama je vzelo, da sva počistila zelenico za sabo in pokazala Oslu osle v pozdrav 😛 (več o Oslu – www.visitoslo.com ).

Sedaj je ura 10:37, ko zapuščava Ekeberg Camp. Po včerajšnjem dnevu ogledov norveške prestolnice, sva torej četrti dan zopet prikovana na sedeža najine samokolnice. Danes pedalirava v smeri proti Bergen-u, ki bo verjetno najin današnji cilj. Bergen je od Osla odmaknjen približno 500km, zato na poti načrtujeva tudi nekaj postankov (za oglede, počitke, kopanje ob kakem jezeru…), tako da bova na cilj prispela verjetno šele v večernih urah.

Preden sva zapustila Oslo, sva za peljala še po žafranove kapljice. V 6. tank sva prilila 11,23l in spet stanšala denarnico za preklemano drag bencin. Za liter sva plačala 13,44NOK (151NOK skupaj).

Ob 11:30 se peljeva po cesti E16, mimo samih ogroooomnih jezer (lahko, da je jezero le eno, saj se ne vidi ne konca ne kraja). Ustaviva ob cesti (pri Holeveien-u; koordinate N: 59,98770°, E: 10,30478°), le toliko, da slikava fjord. Prav škoda, da se nama kar malo mudi naprej.

Ob 13:20 sva premagana. Jezera, travniki in gozdovi, ki krasijo levo in desno stran caste E16, so “žal” preveč, da bi se lahko vzdržala. Ob cesti pri neki vasici, za katero ne veva imena (veva le koordinate iz GPS-a… N: 60,32938°, E: 10,30478°), parkirava avto, s potovalk potegneva kopalke in skočiva do jezera. Voda na prvi otip hladna kot špricar, a po petelinji polti hitro postane prijetna. Sploh, ko priplavaš nazaj na obrobje, se zdi že povsem prijetno topla 😉 . Po osvežitvi sva si na hitro skuhala še kosilo (Matej pasulj, jaz pa juhico). Poležala sva le toliko, da se je hrana v želodcih malo polegla, potem pa po približno enourni pavzi odrinila dalje.

GPS naju je na koordinatah N: 60,63659° in E: 9,01588° opozoril na krater, ki ga je izdolbel v zemljo meteorit (Meteoritkrater). Čeprav sva bila že praktično čisto na kasi, sva si premislila, saj vstopnina po osebi pride kar 75NOK. Pa sva preveč Gorenjca, da bi dala za eno ogromno luknjo toliko kronc. Jih bova rajši za kaj drugega porabila 😛 .

Ob 15:47 sva s ceste opazila zanimivo cerkev in se zapeljala do nje. Za ogled cerkve Stavkirke v parku Middelalderparken (pozicija N: 60,69917°, E: 8,94769°) sva oskubljena za 90 NOK (45 NOK po osebi). Če ti ne pade denar v luknjo, ga daš pa cerkvi 😀 .

V Geilo prispeva ob 17:19…

…Po hribih je še vse belo, tu v dolini pa prava poletna pravljica – vetrček hladi tisto, kar sonček greje, da ni prevroče… na okoli pogled na zelene travnike, mimo priteče potoček, se zlije v jezero in od tam bog ve kam. Nad gozdno mejo so ogromne skalne gmote, ponekod še povsem prekrite s snegom – tam nekje so tudi ledeniki, a do tja prideva šele jutri! Medtem, ko v mislih takole odplavam, Matej že naliva ta 9.ti tank po vrsti. Tokrat jih v kestel nakaplja za 38,05l in da v blagajno pumpe novih 500 NOK (1l = 13,14NOK). Sva nalila kar cel tank, ker vprašanje, če ga višje na severu sploh še dobiva pod 14 NOK/l. Spotoma popiševa še stanje števca… le-ta poskoči na 233.137km. Sedaj pa na info točko (Turistinfo), da se pozanimava o turističnih atrakcijah tega predela Norveške.

Na info točki pobaševa malo morje prospektov in cenikov za razne vodene aktivnosti v naravi. Jasno, padeva na rit, ker odkar plačujeva v NOK-ih, je vse, pretopljeno v našo valuto, pasje drago. Vsaj za najina žepa! Ko se pobereva,  si pocahnava par zanimivosti in med vsemi izbereva tistih nekaj, ki sovpadajo s časom, ki ga imava na razpolago in cenovno niso ravno prehud udarec z macolo po najini denarnici. Z zagotovljenimi plani za naslednji dan mešanih občutkov zapustiva infos (najbolj naju grize, če nama bo žal za Flam (vožnjo z vlakom nad fjordom Aurlandsfjord, kjer si ogledaš 8 točk – z višine sam fjord Aurlandsforden, mesto Flam, dolino Flamdalen in najbolj nevaren naravni fenomen – t.i. plaz The Trolla Avalanche, pa Berekvam, Kardal, slapove Kjosfossen, dolino Vatnahalsen in vasico Myrdal, ki leži na 866m n.m.v.), saj namesto njega izbereva ledenik Hardangerjokulen (oz. njegov “rokav” znan pod imenom Blaisen)… kot glavni pobudnik za hribolazenje na ledenik, prevzamem krivdo, če bova falila z izbiro destinacije za jutrišnji izlet).

Kljub pozni uri pristopiva še k slapu Hivjufossen (N: 60,61575°, E: 8,08553°), a sva za slikanje že rahlo prepozna. Vseeno se povzpneva na planoto nad njim. Na vrhu sva ob 20:20, v dolino se vrneva šele malo pred 21:30.

Malo pred 22:30 sva pri avtu. Po hitrem postopku izvedeva iskalno akcijo za prenočiščem. Ob 23:15 nama pade v uč zalivček ob nekem jezeru v Hol-u (N: 60,60735°, E: 8,31176°).

Ker bova šotor danes postavila tik ob jezeru, sumiva, da bo noč hladna, jutro pa fajhtno ko v džungli. Krvosesi že pri večerji naletavajo najine mesne predele. Upam, da ne bo prelite preveč krvi. Po večerji si zaželiva lahko noč in škripneva vsak v svoje sanje.

[Stanje števca (ob koncu četrtega dne): Hol, bližina Geilo-a, 233.206 km]

Zemljevid poti (4.dan):

Andreja