Norveška 2009 – #1.-2.dan – Po 2136km končno na “konju” (beri norveškem Oslu)

1. DAN (28.junij 2009): Odhod od doma

Zemlja za svoj obhod okoli Sonca potrebuje ~365dni in približno toliko potrebujeva tudi midva z Matejem, da se vsako poletje vrneva na Norveško. Ob 9.30 zapustiva parkirišče pred mojim domom in Matej za volanom pohodi plinsko tačko v 261.707-mi kilometer na Hondinem števcu oz. prvi kilometer na najini tokrat več kot 10.000km predvideni poti. Na Hrušici se ustaviva, da dolijeva nekaj bencina (29,32l = 32,43€… 1l = 1,106€) in kupiva 10-dnevno vinjeto za Avstrijo (cena ostaja ista kot lani, tj. 7,7€). Zadnji večer pred odhodom sem g.Googla med drugim povprašala tudi za informativne cene bencina v državah, v katerih bova “cejala” Hondin kestl. V Avstriji letos lahko pričakujeva cene okrog 1,13€/l, v Nemčiji 1,33€/l, na Švedskem 1,24€/l (tj. po trenutnem veljavnem tečaju švedske krone 13,95 SEK) in na Norveškem 1,28€/l (tj. 11,30 NOK).

Nekje na pol poti čez tunel St.Michael (tunelnina 9,5€) Matej že določi “komad letošnjega potovanja”. Ta častna titula je tokrat pripadla Iztoku Mlakarju in njegovi “Republica Palma De Coco”… besedilo pesmi po cca. 4ih ponovitvah stopi v glavo že tudi meni, tako da mu na sovoznikovem sedežu v peto že pomagam peti…

“Poletje spet zdej k nm prihaja,
an spet regres sem dobil,
ta moj dopust mi družba daja, ojej jej,
en sam samcat miljončk ušiv.

Zapil ga nisem še nobenkrat,
u kalcetu zmerm ga dam,
k puhne bo vn zbejžu enkrat,
u kraj, ki ga samo jaz poznam.

Tam se da živet tudi sz moju plaču,
če res jest enkrat bm šou,
ma od tm se nkar v sanjah ne bom vraču,
e ben kartoline be vsem vm bom poslou.

Republika Palma de coco,
je kraj samo za fejst ljudi,
tam je dno flašk strašno globoko,
tam fešti nikdar kraja ni.

Tm sambo plešejo kreoli,
an take črnke,
k majo rt za dve karjoli,
vsaka greha vredna je.

Če noč prekrokaš niso nate jezni,
oštirjem tam ni treba nikdar vračavat puf,
ma tm nkar policaji niso trezni,
tam ni pržonou an nankar baruf.

V republiki Palma de coco
fešta je fešta za vse,
n’kar predsednik Loco Loco
ne pozna protekcije.

Tm lohko v miri prazniš flaše,
an delaš to, kar se ti če,
tm lohko rečeš, kar ti paše,
noben zato u pržon ne gre.

Kadar se sred noči u jark bm zvrnu,
od ruma pijan ku zmaj,
ljubezni in obzira poln pogrnu
s svojo srajco me bo policaj.

Ne stojte šlatat me za čelo,
an me sprašavat kej mi je,
ne ne mislt da me je ujelo,
an da mi na otročje gre.

Jst, jst se bom smeju na široko,
k boste enkrat te dni,
z republike Palma de coco,
dobili kartoline vsi.”

Ob zvokih Mlakarja prispeva v Salzburg, kjer narediva “quick stop” na bencinski črpalki. Nalijeva 13,9ol in plačava 17,21€ (1l = 1,238€). Nadaljujeva…
V Hildesheimu sva spet na bencinski. Za nama je že 761km. Trenutna poraba je 5,5l/100km, kar nama povsem ustreza! Dolijeva 42,11l in sva ob novih 57,23€ (1,36€/l) in kasneje v Reinfeldu za 14,94l še 20€ (1l = 1,339€).
Ob 23.55 sva v Puttgardnu, kjer čakava na vkrcanje na trajekt za Dansko. Za linijo Puttgarden – Rodby plačava 64€ (kar velja za vozila do 6m + do 9 oseb). Plovba mine brez posebnosti. Izkrcava se in se zapeljeva na “plac”, kjer sva obakrat prespala že lani. Brez GPS-a sredi noči ne gre (N: 54,72452°, E: 11,24700°). Ob 1:38 sva končno na cilju. Z že napol zaprtimi vekami na brzino postaviva šotor, zmečeva vanj ležalke in spalke, ugasneva “čelke” in mrkneva v globok spanec…

Še statistika 1.dne:
– povprečna hitrost (s postanki) 86km/h
– povprečna potovalna hitrost 100km/h
– najvišja hitrost 154km/h
– skupen čas na poti (s postanki) 14h 44min 50sek
– skupen čas na poti (brez postankov) 12h 39min 43sek
– v mirovanju 2h 05min 30sek
– min. nadmorska višina -48m
– max. nadmorska višina 1350m
________________________________________________________________________________

2.DAN (29.junij 2009): Preboj do Osla

“Fršlus” spalke to jutro ostane zapet do grla vse do desete, ker sva preveč “zmahana” od včerejšnje vožnje, da bi navsezgodaj kazala kakšne presežke energije. Poležavala bi sicer z lahkoto še vse do poldneva, a se oba zavedava, da morava še pred večerom priti do Osla. Vsakršno lenarjenje zatorej ne tolerira nihče od naju, zato do pol 11ih ob klopci, kjer je še malo prej stal šotor, ni več nobene sledi, da je tu kdo kampiral. Na hitro še pofruštkava, da nebi kasneje drobila v avtu, potem pa je že skrajni čas, da kreneva.
Danska nama nameni lepo vreme, a se z Matejem vseeno strinjava, da nama pokrajina, skozi katero se voziva, ni niti približno tako zanimiva kot denimo soseda Švedska ali Norveška. Najbolj od vsega na horizontu pogrešava hribe, ravnina, ki se razlega vse naokrog pa naju prej kot ne uspava. No, vseeno pa so nama sila simpatične danske hiške, tradicionalno grajene iz rdečih opek. Te sva občudovala že lansko leto, saj zares lepo popestrijo to monotono pokrajino. Večinoma jo pokrivajo travniki, njive pšenice in polja vetrnic. Mesta in vasi so jasno druga zgodba.
Ob 13ih sva v Helsingörju, pristanišču, kjer se najina pot po Danski konča. Na sosednji strani naju pričakuje Švedska. Za trajekt iz Helsingörja do Helsingborga plačava 59 DKK, kar je pretopljeno v eure okrog 42€. Po 10ih minutah vkrcavanja zapustimo Dansko in zaplujemo proti Švedski. Čez lužo smo ob 13:32. Ker sva že na hlapih z bencinom, nama ne ostane drugega, kot da zapeljeva na najbližjo bencinsko črpalko. Nalijeva 44,43l, za liter odštejeva 12,69SEK, kar blagajna skupno navrti 36SEK, a ker plačava z euri, to nanese celih debelih 75€, saj ima tu vsaka bencinska svoj tečaj, po katerem posluje in kar je še huje, ob plačilu z gotovino, kupcu le-te ne vrača!!! Vidno razpenjena raje odpeljeva naprej, ker ni manjkalo prav dosti, da bi jim ga s cevko izčrpala ven in zlila za vrat! Voluharji so nama namreč kestl zaračunali dvojno, zaradi česar sva bila upravičeno jezna!! Lahko bi nama vsaj predlagali, da plačava s kartico, kar bi račun dosti pocenilo…
Modrejša (=tudi bolj zelena, vijolčna, rdeča) za to spoznanje, se odločiva, da morava v prvi priliki na Forex (tj. menjalnica) in eure zamenjat v krone, saj zaradi ugodnejšega tečaja na Norveškem, le-teh načrtno nisva nakupila že doma…
Preden zapustiva Švedsko, jim pustiva v blagajni še 20 SEK za mostnino in prav toliko (20 NOK) čez dobro uro darujeva še Norvežanom za dobrodošlico za vstop v Oslo.
Ob 20ih sva končno pri prijatelju Ian Ivar-ju v Oslu, ki naju je povabil na večerjo in nama ponudil, da pri njemu ostaneva naslednjih nekaj dni, ko bova plezala v “vrtcih” (plezališčih) na obrobju Osla… Temu jasno nisva oporekala in ponudbo z veseljem sprejela. Večerja, ki sta nama jo pripravila z ženo, je bila pa tudi enkratna in prav tako sva, kot tudi že lani, spet vidno uživala v njuni družbi. Po večerji sta nama razkazala še notranjost hiše in najino sobo, potem pa sva samo še skočila pod tuš in utrujena padla v posteljo…

Statistika 2.dne:
– prevozila 730km oz. 2136km odkar sva odrinila od doma
– na poti bila samo danes 9h (brez postankov)
– povprečna hitrost 81km/h

Andreja