Norveška 2009 – #3.-4.dan – Drammen in fjord Oslo, Cris in dva dni plezanja v granitu

3. DAN (30.junij 2009): Drammen, Cris in plezanje v granitu

Zjutraj sva se zbudila v jasno jutro, nebo je krasilo le nekaj belih ovčk, kar sicer ni obetalo ravno lepega vreme v prihodnjih dneh, a sva se na to požvižgala, saj sva vedela, da bova ostalu tu okrog Osla le še dva dni. Hiša naju je pričakala prazna, saj sta Ian Ivar in žena odšla že navsezgodaj odšla po obveznostih.

V kuhinji sva si postregla zajtrk, potem pa v vsej bojni plezalni opravi odhitela v Drammen.

Drammen je predel Osla, kjer je znano plezališče in kraj, kjer naju je skupaj s svojimi tečajniki pričakal Cris. Cris je inštruktor plezanja, z Matejem pa sta navezala stike preko t.i. “couchsurfing-a” in že pred meseci sta se dogovorila, da naju Cris spozna z norveškim granitom, ko ga obiščeva.

Ko smo izmenjali nekaj spoznavnih besed, nama je Kris razkazal smerce, ki smo jih preko dneva plezali. Prvo smer nama je vpel Cris, Matej pa ga je medtem varoval spodaj.

Jaz sem tačas naredila nekaj slik in ko sta jo splezala, sem se na “pussy varianto – na topiča” z njo spopadla še sama.

Prvi stik z granitom že med plezanjem označim za bombastičnega. Oba z Matejem sva bila v momentu navdušena, saj plezalke prijemljejo povsem drugače kot v naših stenah. Tu se pleza bolj na trenje, čeprav je stena (če jo opišem kot čisti laik) manj nabrazdana, manj je “šalčk”, “gripi” so manjši, veliko pa je razpok, plezanje po takem pa neglede na to popolni užitek. V navalu navdušenja sva potem splezala še sosednjo smer in kasneje še eno za “ovinkom” te ogromne stene.

Vmes naju je večkrat prišel pogledat tudi Cris, da nama je malo svetoval kako se lotiti katere od smeri, med drugim pa nama je povedal tudi, da bo v plezališču le še kako uro, ker se mora potem z mulci vrniti v mesto. Dogovorili smo se, da se jutri dopoldne dobimo še v enem lepem plezališču ob fjordu, kjer bo za isto skupino spet imel tečaj. Dal nama je še napotke, da bova jutri brez problema našla do tja, potem pa smo se morali žal posloviti. Ko je odšel, sva hitro splezala še nekaj za piko na i produktivnemu dnevu, potem pa sva se morala vrniti v Oslo tudi midva.
“Doma” naju je Ian Ivar z ženo zopet presenetil z okusno večerjo. Sedaj pa polnih trebuhov že leživa v postelji, končujeva tole objavo in se počasi odpravljava spat. Jutri naju čaka nov dan, še en dan v granitu!
________________________________________________________________________________

4. DAN (1.julij 2009): Plezanje v fjordu Oslo, padec s stene Mateju strga kopalke, granit jo odnese brez prask

Ob 10ih sva na poti v Oslo. V centru si priskrbiva dva vodnička, ki nama bosta prišla prav v plezališču, kjer bova plezala danes. Cris nama je že včeraj napisal koordinate parkirišča blizu plezališča (N: 59,72043°, E: 10,31820°), zato sva ga našla brez težav. Ob 10ih so Cris in druščina že zagnano plezali v steno, nekaj med njimi pa se je ravno namakalo v morju. Visoke stene, ki jih bova plezala danes, se namreč dvigajo iz morja, kar je sicer tipično za fjord. In takšnih sten je tudi tu na obrobju Osla res za izvoz.

Izboriva si svoj prostor, kamor odloživa brisače in raztovoriva ostalo kramo. V bližini opazim Crisa, zato ga greva pozdravit. Razkaže nama sektorje, kjer bi lahko plezala, potem pa že vsa nestrpna vstopiva v prvo smer.

Matej nama vpne prvo smerco in me že od prvega metra višine dela neučakano, saj mi nonstop razlaga, kako plezalke dobro grabijo in kakšen hud razgled je tam zgoraj. Naposled ga le začnem abzajlat’, a Matejevo provokacijo, naj ga spuščam hitreje, vzamem preveč dobesedno in z nekje 2m nad tlemi Matej ne dojame, da sem ga vzela resno. S trtico pristane na granitni ploščadi poleg mene. Najin manjši nesporazum se konča s strganimi kopalkami in obunkano ritjo:). Mateju pomagam na noge in se mu seveda opravičim, ker vem, da bo v naslednjih minutah on varoval mene:). Z malo negotovosti se povzpnem v smer, a na dogodek kmalu pozabim in se osredotočim na plezanje. Čeprav neizmerno uživam, umes Mateju pošljem kakšno sočno, saj me blazinice zapečejo vsakič, ko poprimem za nov grip. Ura je namreč ravno okrog poldneva in črn granit kar požira vase toploto sončnih žarkov. Na vrhu se pofočkam in se za trenutek ozrem še na čudovit fjord pod sabo. Le-ta sega do koder mi seže pogled in Matej na dnu je le majhna pika tam spodaj. Potem se spustim do Mateja. Medtem, ko sem bila jaz na potezi, je Matej že skoval načrt, da se bova potem premaknila v sosednji sektor. Pograbila sva vsak del plezalne opreme in se premaknila nižje. Tik ob vodi sem opazila veliko skalo, na kateri je bilo dovolj prostora za obe brisači. Potem sva stikala na okoli in se spominla, da je Kris prej predlagal, da tu poskusiva “deep water solo”, zato sva se slekla do kopalk in skočila v vodo. Najprej sva probala brez plezalk, potem pa vseeno zmočila plezalke in že psihološko gledano je šlo takoj nekoliko lažje:). Po nekaj, več ali manj, neuspelimi poskusi s pristankom v vodi, naposled odnehava bitko z mokro skalo. Zlezeva na suho, da se odcediva. Z ruzakov povlečeva malico, ki sva si jo prinesla s sabo in jo v miru zmaževa. Naslednji 2h potem brez premora prebijeva v granitu. Zagnanost ne popusti do poznega popoldneva, a potem naposled “hočeš-nočeš-moraš” zapustiti plezališče, saj se morava še pred nočjo prebiti do Hol-a.
Po 279km privižava v Hol, kjer sva si našla lušten plac za spat (N: 60,60735°, E: 8,31176°).

Med postavljanjem tabora Matej opazi, da na desni gumi nekaj ni vredu. Na sumu ima, da so mu pred odhodom od doma, ko je dal avto preventivno na servis, namontirali napačen končnik, zaradi česar ne gre reskirat. Skleneva, da se takoj zjutraj zapeljeva na kak avtoservis na poti in preveriva, kaj ima guma za bregom…
Pred šotorom kasneje skuhava večerjo in vrževa partijo remija, ki je tokratni sklepni del dneva…

Andreja