Norveška 2009 – #7.dan – Geocaching in iskanje zakladov po Norveški
7.DAN (4.julij 2009): Dan za geocaching, iskanje zakladov
Danes se za spremembo skipava iz spalk že pred 9., saj v šotoru postane nevzdržno vroče in vlažno in polno kondenza, ki sva ga nadihala preko noči. Prva odpnem fršlus šotora, da naju osvobodim zatohlega zraka in spotoma preverim še kako gostih oblakov bova deležna danes. Nad sabo uzrem sinje modro nebo, na katerem ni obešenega enega samega oblačka. To me jasno popolnoma preseneti, saj je bila napoved še včeraj zvečer bistveno drugačna.
“Finska kopel na Norveškem”, v jezeru 200m pod nama, se nama v takšem rajskem jutru sprva zdi samoumnevna, željo po njej pa kmalu utopi ledenica, v katero tako željna osvežitve potunkava svoja gležnja. Oblečena v kopalke in odeta v brisači se spogledujeva, tancava in mencava skoraj dovolj dolgo, da bi na sosednjem bregu skopnele še zadnje flike snega, potem pa se vseeno opogumiva in zaplavava v žabico. Po desetih sekundah sva zmogla samo še mrtvaka, saj od mrazu nisva več čutila ne nog ne rok, bolet je začela še odmrla koža na podplatih. “Klinc pa dobra cirkulacija, tole ni zame”, rečem Mateju in odplavam na suho. Ob jezeru ne vztrajava več dolgo, saj tudi temperatura zunaj vode ni ravno poletna. Vrneva se nazaj k šotoru, da ga pospraviva, potem pa se odpeljeva naprej.
Čudovita pokrajina navdušuje z vsakim ovinkom in ko sva po kilometrih že skoraj v naslednjem mestu (Eidfjordu), pred sabo opaziva še ogromen kamniti jez (N: 60,40014°, E: 7,39219°). Zapeljeva se do parkirišča ob njem, potem pa se sprehodiva na drugo stran. Na info tabli ob parkirišču prebereva, da je dolg kar 1150m.
S pomočjo GPS-a ugotovim še, da je v neposredni bližini skrit tudi en geocache, zato ga poiščeva. (PS: O tem kaj je pravzaprav “geocache” oz. in kaj pomeni “geocaching”, si lahko več prebereš tukaj.)
Od tam pohitiva do slapov Voringsfossen (prvo parkirišče N: 60,42694°, E: 7,25475°, drugo parkirišče N: 60,42558°, E: 7,24545°). Blizu najdeva še en zakladek.
Ob cesti, ki se spusti v Eidfjord poiščeva še dva druga zaklada, nato pa končno prispeva v Eidfjord. Na drugi strani fjorda s ceste zamerkava lepo peščeno plažo. Avto pustiva ob koncu makedamske ceste (N: 60,46356°, E: 7,07945°) in se od tam peš odpraviva proti plaži. Po 10ih minutah prispeva na plažo. Voda je za odtenek bolj prijetno hladna kot tista zjutraj, zato se seveda namočiva.
Ko odleživa polurno nirvano na brisačah, še enkrat na hitro skočiva v vodo, potem pa se osušiva in odhitiva nazaj proti avtu. Preganja naju misel, da morava prispeti v Oddo še preden nama zaprejo lokalni info center. Med vožnjo na GPS-su namerkam dva nova zaklada, zato nanju opozorim tudi Mateja. Prvega pobereva v Ullensvangu, v bližini manjše cerkvice (parkirava na N: 60,31975°,E: 6,65262°), ki ga je nekdo skril v kamnito obzidje pred njo. Ven vzameva otroško knjigo, vanj pa dava holandski čeveljček, ki sva ga dobila v zakladu pri jezu.
Zadnji zaklad odkrijeva nekaj kilometrov pred Oddo, v bližini neke ribiške hiške. V beležko zabeleživa svoj obisk, potem pa se zapeljeva v center Odde, da poizveva vse potrebno za jutrijšnji obisk lokalne znamenitosti “Trolltunge”, tj. trolovega jezika.
Ko pripeljeva v center slediva oznakam “i”, ki naju po nekaj ovinkih pripeljejo na parkirišče pred lokalno infotočko/galerijo. Vstopiva. Starejša gospa za pultom naju prijazno ogovori. Najprej planeva po prospektih in zemljevidih, jih prelistava, da nebi stopila k njej čisto dezinformirana, potem pa jo zasujeva z goro vprašanji. Razgrnemo zemljevid kraja in prijazno nama na njej zacahna nekaj dostopov do znamenitosti kraja. Pove nama tudi, da je napoved za jutrijšnji dan obetajoča, zato nama toplo priporoča, da se zjutraj zapeljeva v Tyssedal in se z žičnico dvigneva skoraj 400m višje na gorski plato in od tam peš nadaljujeva proti Trolltungi. Predlog se nama zdi smiseln, saj bova prihranila skoraj uro, kolikor bi nama vzel strm vzpon do platoja. Polna koristnih informacij se posloviva, ona pa nama ob odhodu zaželi še prijetno potovanje.
Pred mrakom se zapeljeva še na drugo stran Odde. V iskanju primernega placa za šotor, se nevede znajdeva na izhodišču poti za treking na Buer Glacier, ledeniški rokav ledenika Folgefonna, o katerem nama je nekaj besed povedala tudi gospa na infotočki. Folgefonna je tretji največji ledenik, omenjeni ledeniški rokav pa je možno peš doseči že v dveh urah. Žal v bližini ne najdeva točke, kjer bi lahko postavila svoj šotor, zato sva se primorana vrniti v dolino. Po dobri uri in 40km neuspešnega iskanja se vrneva na počivališče (N: 60,24303°, E:6,61926°), v neposredni bližini ribiške hiške, kjer sva prej odkrila najin zadnji zaklad. Lokacija se nama zdi lepa, pa še zjutraj bova imela dobro izhodišče za štart proti Tyssedalu in Trolltungi.
Ob 19ih najin šotor že stoji. Vhod postaviva tako, da imava iz šotora pogled na Hardangerfjord. Zadovoljna z razgledom in prelena, da bi še kaj poslikala okolico, si seževa v roke v stilu “A JE TO” in si rezervirava klopco/mizo v bližini. Ko mešam omako za torteline, vmes med pogovorom z Matejem 2x zmrznem, da preverim, če pravilno slišim. Zdi se mi, kot da iz kamperja, dva avta proč od najinega, nekdo govori po naše?!?! Čeprav se mi zdi, da imam presluhe, potem pa spet zaslišim “Pridi Ula, bova preoblekla hlače”. JA, to so naši, jasno, saj je na kamperju naša registrska:)). Čisto presenečena butnem Mateja in mu povem, da je tista mlada družina tam iz Ljubljane. Ko ravno naklepava, da bi ogovorila glasnega fanta, naju prehiti in pristopi k najini mizi. “Živjo, sem opazu, da sta naša”… “(smeh) Ja, sva ravno debelo poz’jala, da mate LJ registrsko… Kako ste, kako potujete?”… in v nadaljevanju se z možakarjem na ogromno zaklepetamo in izmenjamo doživeto. Pove nama, da so na poti že tretji teden, da imajo manjšo smolo z vremenom in da se v naslednjem tednu že počasi vračajo proti domu. Izveva tudi, da so ubrali ravno obratno pot kot midva. No, ne povsem enako, saj potuje z ženo in dveletno hčerko, zaradi česar so malo omejeni z izbiro destinacij, obiskali pa so mesta, skozi katera se bova na najini poti v naslednjih tednih vozila tudi midva. Tortelini so se medtem že zdavnaj ohladili, a jih z vnemo napadeva, ko se Ljubljančan vrne k kamperju. Po večerji si pripraviva ruzaka za jutrišnji treking, potem pa počasi zlezeva v spalke in nekaj časa še skozi vhod šotora pogledujeva na miren fjord. Nekaj zraven še razpravljava, potem pa mene odpelje v spanec.
Andreja