Norveška 2009 – #6.dan – Treking na Blåisen, rokav ledenika Hardangerjokulen

6.DAN (3.julij 2009): Blåisen

Danes morava biti zgodnja kot petelina, ker se iz Geila z vlakom odpravljava v Finse in je zato ura diktator najinega tempa. Ko prispeva na železniško postajo, je povsod še vse mirno, vrata čakalnice pa še zaklenjena. Na oglasni deski tik ob vhodu še enkrat preveriva vozni red. Prvi vlak iz Geila odpotuje šele ob 7ih in to bo prav najin vlak proti Finsu. Deset pred uro možakar z notranje strani čakalnice obrne ključ in odpre vrata. Eden za drugim pristopimo k okencu, ker gospodična prodaja karte. Dve povratni karti za Finse in nazaj, ji rečem in zanju mi zaračuna 304NOK, kar je bistveno ceneje, kot če bi kupila štiri posamične. Z mislijo, da sva vsaj na enem koncu nekaj prihranila, se polna pričakovanj posedeva v enega od vagonov vlaka, ki je tačas že prispel na peron.  Točno ob 7.15 smo z glasno hupo v znak, pripravljeni na odhod. Med vožnjo skozi okno vagona ves čas opazujeva svet, mimo katerega drvimo. Na začetku še srečujemo tipične lesene hiške obarvane v vpadljivo rdečo ali belo barvo, potem pa je kar naenkrat vse več “podeželjskih”, črnih ali zelenih z belimi okni, da se bolje zlijejo z okolico. Skoraj vsaka pa ima namesto travnate okolice, v neposredni bližini manjše ali večje jezerce, mnoge celo več le-teh. Pokrajina Hordaland, kakor se imenuje, proti koncu tričetrt ure dolgega potovanja postane vse bolj divja, tudi naseljena je le še tu in tam, občutek divjine pa izgine šele, ko vlak pripelje v Finse. To odtujeno vasico sva prvič obiskala že lani in bila tako navdušena, da sva se morala vrniti tudi letos. Finse sva poimenovala kar “kraj duhov”, saj tu razen tistih, ki te kraje obiskujejo zaradi preživljanja športnih aktivnosti v neokrnjeni naravi (pozimi drsanje na jezeru in turna smuka, poleti pa kolesarjenje in pohodništvo), ne srečaš praktično žive duše, ki bi tu še resnično živela. Kar se morda zdi naključje, to ni, saj do nje ni cestnih povezav, tja te nekajkrat dnevno, pa še to ne tako redno skozi celo leto, pripelje le vlak, ki velja za edino prevozno sredstvo.
Ko stopiva na peron, se najprej ozrem v nebo. Kljub jasnini je temperaturna tu vsaj za 10°C nižja od temperature v Geilu. Kako ne, ko pa Finse leži na 1222m nadmorske višine in se še kako dobro čuti vpliv bližnjega ledenika.

Skupaj z množico, ki je pripotovala v Finse z nama, se razgubimo vsak na svoj konec in življenje na železniški postaji spet zamre. Otovorjenih hrbtov se odpraviva v smeri najinega današnjega cilja. Danes se bova povzpela na Blaisen, tj. rokav ledenika Hardangerjokulen, ki velja za šesti največji ledenik na Norveškem. Njegova najvišja točka leži na 1.863m nad morjem in hkrati velja za najvišji vrh v pokrajini Hordaland, najnižja točka pa je na 1050m nad morjem. Da je okolica res fascinantna, priča tudi dejstvo, da so tu posneli kar nekaj prizorov iz filma Star Wars in sicer prizore iz ledenega planeta Hoth.

Ker sva zjutraj štartala tako bolj “na horuk” in sva kamp zapustila brez zajtrka, se odločiva, da si pri hišici na koncu vasi najprej na skrivaj rentava “teraso”, na njej v miru pozajtrkujeva in potem ubereva pot proti ledeniku. Brez naglice pomalicava in se ravno prav sita podava na pot. Med hojo obračava poglede na vse strani kot dve vrtavki in ugotavljava, da naju je letos tu okrog Finsa pričakalo bistveno več snega kot prejšnje leto, a naju to dejstvo ni zmotilo, jasno, saj sva imela na nogah alpinistične čevlje.

Kamniti možici so naju po 10ih kilometrih pripeljali pod ledeniški rokav.

Ker sva vedela kam se podajava, sva letos s seboj vzela tudi dereze. Obula sva si vsak svoj par in z adrenalinom v žilah odcepetala proti ledeniškim razpokam.

Med vzponom sva občudovala strah vzbujajoče razpoke vseh širin in globin, najbolj pa naju je presenetila modrina ledu, saj je lani, ko sva bila tu, ta isti rokav še v celoti prekrival sneg.

Le nekje 50-60 višincev višje se je najina pot žal morala končati, saj je bila ledeniška razpoka preširoka/pregloboka, da bi jo zmogla prečkat. Za to bi vsekakor morala imeti lestev, preventivno pa tudi kak štrik, za takšne izzive torej definitivno nisva bila zadosti oborožena z opremo.

Od tam sva se spustila nekaj metrov in prečno nadaljevala, dokler po diagonali nisva zopet sestopila na sneg.

Ob vznožju ledenika sva naredila že vsaj kilometer ali poldrugega, ko je Matej prišel na idejo, da bi se povzpel na 100m višjo razgledno točko. Po 45° strmi in še povsem zasneženi flanki je “stekel” proti le-tej, a ker je hotel z vrha poslikati le panoramo ali dve, sem ga sama počakala kar spodaj.

Po 15ih minutah je bil že pri meni in ker je bila ura že pol 5ih sva morala s pospešenim korakom odhiteti nazaj proti Finsu, da nebi zamudila na vlak. Pot nazaj se nama je vlekla kot jara kača, a po dobrih 8ih kilometrih je bilo muk konec. Sesedla sva se na klopco pred stavbo železniške postaje in si privoščila prigarani sladoled. Matej je spotoma zložil v rokovnik še kratek sestavek o današnjem izletu in ko smo vsi čakajoči na postaji že odštevali zadnje minute do prihoda vlaka, je gospod po megafonu naznanil, da bo imel vlak enourno zamudo. Ne preveč razpoložena potem še debelo uro prekladava riti, nakar vlak končno le prispe. Poskačemo nanj, kot da bi ne imela za sabo več kot 20km dolgega trekinga, a naju utrujenost kaj hitro izda, saj zaspiva že na prvi ravnini. Šunder sopotnikov tik pred prihodom nazaj v Geilo naju zbrihta, da bo treba izstopiti.
V Geilu se zapodiva proti avtu, raztovoriva opremo, ki sva jo imela s sabo in se odpraviva naprej po, na zemljevidu začrtani poti. V upanju, da po napornem dnevu čimprej najdeva kak primeren plac za spat, se nama sreča nasmehne že po slabi uri vožnje. Na velikanskem gorskem platoju Hardangervidda, na višini ~1200m, nama pade v uč odličen plac nad jezerom. Preveriva le še višino bankine, da nebi slučajno nasedla z avtom, potem pa veselo zapeljeva s ceste. Parkirava nekaj 10m s ceste (N: 60,46981°, E: 7,81318°), saj na tem popolnoma neposeljenem predelu ne pričakujeva, da bi lahko kako večje število avtomobilov, ki bi vozili mimo, kalili najin nočni mir. V neposredni bližini sestaviva šotor, da si čimprej priboriva umetno zaveterje. Tu na odprtem, kjer ni nič višje od najinega šotora, namreč veter kar dobro žvižga, medtem ko nabira hitrost preko gorskega grmičja. Odločiva se, da plac poslikava šele zjutraj. V šotoru raje zapišem še nekaj podatkov o današnjem izletu, da bom doma lažje sestavila poročilo. S pomočjo datoteke .gpx, ki sva si jo shranila v GPS, pa bova sled današnje poti lahko doma gledala tudi na “Google Maps” zemljevidu.

Ko kuhava toplo večerjo, naju že začenja dohitevat mrak, a temo suvereno prežene “čelka”. Lačna ko kojota do čistega pomijeva obilno obložena krožnika, po večerji pa si samo še zaželiva lahko noč in zaspiva!

Tu je še GPS sled tega trekinga. Prikazana je v Google Maps zemljevidu, spodaj pa je pripet še višinski graf poti in .gpx datoteka za prenos.
GPS sled trekinga na ledenik Blaisen

.gpx datoteka… Blaisen.gpx

Andreja