Norveška 2009 – #21.dan – Ørnes, kraj neljubega dogodka

21.DAN (18. julij 2009): Lesen “trnek” konča v Matejevi nogi, šele mini operacija ga reši hudih muk

Dež je spet faktor, zaradi katerega brez slabe vesti spiva do 11ih. Nato vendar zbereva dovolj volje, da pospraviva za sabo in oddideva v lov za zakladi. Danes bova namreč vozila v smeri proti mestu Bodo in GPS nama na tej poti kaže cel kup geocachev.

Za začetek se zapeljeva do enega, ki je skrit ob lepem jezeru v osrčju gora, a zaradi sivine na nebu, ne ostaneva dolgo. Odpeljeva se naprej…

(N: 66,84391°, E: 13,80187°)… Kasneje nama v uč pade peščena plaža nekaj kilometrov ven iz Ørnesa. Jasno, ustaviva in stopiva v izvidnico. Takoj si rezervirava svoj kvadratni meter na mivki in stečeva do vode. Mateja pregovarjam naj skoči vanjo, a me “sprve” zignorira. Potem predlagam novo traparijo in končno teženje obrodi sadove. Matej se mi pusti zakopati v belo mivko. Celo njemu se zdi zabavno, saj kot pravi, že vsaj deset let ni bil zakopan vanjo.

Ko vstane in posuje s sebe dobršen del mivke, dobim idejo, kako bi se lahko rešit ostale. Predlagam mu, naj skoči v morje. To tudi stori, a me od prvega stika z vodo dalje, prekolne kot satana. Voda je namreč mrzla kot tista direkt izpod ledenika. Tačas, ko Mateju na polno dela cirkulacija in vleče nase suha oblačila, jaz naredim še par slik…

Matej reče, da mora po nekaj skočit do avta. Polovico tistega preslišim, ujamem pa glasen stok, ko je že skoraj pri parkirišču. Obrnem se in opazim, da si nekaj puli iz noge. Pomislim, da je stopil na kako odkrušeno školjko. Teh na plaži res ne manjka. Ko pridem bližje, mi pove, da je zahodil kake 4cm dolgo leseno trsko, ki je sedaj ne more zvleči. Vsaj ne brez neznosne bolečine. V nogi se mu je namreč zataknilo vsaj 2cm le-te in sedaj noče ven. Pomagam mu do avta, potem pa letim še po vse stvari, ki sva jih pustila na plaži. Ko pritečem nazaj, se Matej še vedno muči odstraniti tujek, a ker se je lesena trska zagozdila v nogi kot trnek, mi je takoj jasno, da brez zdravnika ne bo šlo. Pohitiva proti naslednji vasi, kjer ob cesti opazim tri možakarje. Avto pustim v teku in stopim bližje, da jih povprašam, kjer je najbljižji zdravnik. Takoj mi je jasno, da bo treba poiskati dežurnega zdravnika, saj je danes nedelja in ura ravno par minut čez tri. Brez problema se dokopljem do informacij in že sva na poti nazaj v Ørnes. Gospod, s katerim sem govorila, mi je povedal, da je dežurni zdravnik v tem mestecu, a da je potrebno najprej poklicati neko dežurno številko in preko telefona razložiti nujnost primera. Že med vožnjo zavrtim številko in po nekaj trenutkih dobim nekoga na drugi strani. Povem situacijo in povprašam, če bi lahko dobila nekoga, ki bi reč spravil iz Matejeve noge. Sestra mi oblubi, da naju čez nekaj minut pokliče nazaj in nama sporoči kdaj (in kje) bo zdravnik dosegljiv. Minute, ko čakava na klic, se predvsem Mateju zdijo cela večnost, saj niti hip ne mine brez, da bi čutil obupno bolečino. Od takrat, ko se mu je trska zarila v meso, je namreč minilo že več kot pol ure in adrenalin je že zdavnaj popustil. Sedaj je bolečina iz minute v minuto hujša, kot mi opisuje. Naposled sestra vendarle vrne klic in nama sporoči, da je dežurni zdravnik na poti v Ørnes, vendar da zna trajati kako uro, saj se mora teleportirati iz 80km oddaljenega mesta Bodo. Točno veva kako daleč narazen smo, saj sva po tej poti potovala že lani. Najslabše novico sprejme Matej, saj ve, da bo ta ura zelo dolga. Po dobri uri zdravnik res pride. Počakava ga kar pred vrati dežurne pomoči. Prijazno naju ogovori in sprejme v ordinacijo. Dovoli, da sem zraven. Najprej mu očisti rano, potem pa po Matejevih reakcijah na dotik oceni, da bo potrebna anestezija. Matej si oddahne. Kolikor mogoče nežno zapiči iglo direktno v rano, a ker Matej refleksno trzne z nogo, mora vajo ponoviti. Tudi v drugo neuspešno. V tretjem poskusu oba primeta nogo in tokrat uspe. Potem se končno loti odstranjevanja trske. Brez sitnosti izvleče skoraj 2cm dolg lesen tujek in mi ga pokaže. Predlaga mi, da ga slikam za spomin, ko že ravno visim zraven s fotoaparatom na telefonu v preži:) (slika Mateja v ordinaciji v naslednjih minutah obkroži svet do Slovenije:)))…) Medtem, ko jaz iz tega naredim veliko zgodbo, Matej že normalno zadiha, saj je rana očiščena. Stopimo še v njegovo “pisarno”, kjer steče bolj sproščen pogovor. Tip pravi, da je Rus in da je zdravnik v Bodu že vrsto let. Tu je poročen z domačinko. Zadebatiramo se o poteku najinega potovanja, potem pa uredimo še papirno vojsko, da bo del stroškov posega Mateju krila zavarovalnica (na licu mesta morava plačati 330NOK). Predpiše mu še neko kopel, ki jo bova na recept dobila v najbljižji lekarni. V njej bo moral Matej nekajkrat namakati stopalo, da se bo rana lepo zacelila, predvsem pa, da ne bo prišlo do kake neljube infekcije. Ko postorimo vse potrebno, se mu najlepše zahvaliva in mu celo ponudiva prevoz nazaj do Boda, saj je že ob prihodu omenil, da je trajalo, da je prišel, predvsem zato, ker je čakal na prevoz. Odklonil je ponudbo, saj je tako ali tako mislil ostati v tem kraju. Posloviva se in odideva naprej proti Øri. V bližini se nama ponudi še en geocache. Matej pravi, da bo kljub poškodbi lahko premagal nekaj korakov do tv stolpa. Avto pustiva na N: 66,93410°, E:13,52266° in se sprehodiva do stolpa. Razgled z vrha je super. Plaža spodaj se res zdi čudovita. Poslikam…

Potem se sprehodiva še do plaže, ki sva jo gledala z vrha. Na panoramo ujamem nekaj kadrov, potem pa oddideva naprej. Kmalu si bova morala najti plac za spat. Ambient kjerkoli danes bova, bo čudovit, saj višje na sever ko greva, lepše se nama zdi…

S ceste zapeljeva le nekaj kilometrov višje. Postaviva šotor in se ukampirava (N: 66,94913°, E: 13,67530°). Obala nama danes prvič ponudi v ogled midnight sun (polnočno sonce). Še dolgo v “noč” ne zaspiva, saj kar skozi odprtino šotora občudujeva čudovite silhuete na horizontu. Zares magično..

Andreja