Norveška 2009 – #20.dan – Treking na hrib Rødøyløva na otoku Rødøya

20.DAN (17. julij 2009): Treking na hrib Rödöylöva na otoku Rødøya

V jutro se prebudiva šele ob 9.20, zato se pri pospravljanju ne obirava preveč. Ob 10.10 morava namreč ujeti trajekt za otok Rødøya, a bo na knap, saj sva si tabor našla kar nekaj kilometrov proč od pristanišča. No, kasneje se izkaže, da so stvari letele po luftu čisto brez potrebe, saj ob 10.27, ko pogledujeva na uro, trajekta še vedno ni v pristanišču. Tačas se Matej že poloti fruštka in ko se ravno loteva zadnjih grižljajev, veter prinese zvok trajekta. Ko se parkira v pristanišče, počakamo toliko, da se izkrcajo vsa vozila, potem pa zapolhnemo salon. Danes za razliko od prejšnjih voženj s trajektom, ne potujeva čez z avtomobilom, saj je otok, na katerega greva, tako majhen, da ga bova komot prehodila peš, poleg tega pa bova še prišparala kako krono, saj karta za pešpotnika stane le 35NOK. Po 50ih minutah vožnje na otoku Rødøy. Ker v  bližini pristanišča ne opaziva nobene info table otoka, jo mahneva kar po občutku. Orientirava se kar po hribu, ki ga vidiva v bližini. No, pa saj bi praktično težko zgrešila pravo smer, saj je asfaltirana cesta, ki pelje čez otok tako ali tako le ena sama. Po slabem kilometru naposled srečava tablo, ki označuje več peš poti. Odločiva se, da jo mahneva na levo stran otoka, mimo prvih hišic. Že po slabem kilometru prispeva do neke sorte muzeja, saj imajo ob ribiški hišici razstavljene stvari, ki so kakorkoli povezane z morjem in ribolovom. Najbolj nama skočijo v oči čevljusti rib, ki ne izgledajo ravno prijazno oz. dovolj neljubko, da si nebi želela plavati z njimi.

Na pročelju hiške opazim, da je v njej obenem tudi “kafič”, zato seveda vstopiva, da jim privoščiva malo prometa. Naročiva najprej vsak po en vafelj in čaj, a sva bila v naslednjih nekaj minutah hitro kandidata še za vsak po enega. Pripravljeni iz rahlega palačinkastega testa in obloženi z marmelado iz “tistih” norveških robidnic ter kislo smetano so tako božansko pregrešno dobri, da bi jih lahko jedla kot konta brez dna. Še dobro, da je za mojo linijo skrbel nizek proračun, ki sva si ga namenila za zapravljanje na otoku. Še s sladkimi ustnicami se potem odpraviva naprej po cesti, od koder sva prišla. Ko ravno predelava vafelje, se najina pot sreča z dobro uhojeno pešpotjo, ki jasno nakazuje kam gre. Z vsakim metrom pridobivava na višini, saj je pot konkretno stma. Po 10ih minutah sva že 130m višje. Mateju pride moment in se na ves glas zadere “Riiiiiikolaaaaa” in na smrt prestraši dva Norvežana, ki sta hodila pred nama, a dovolj potiho, da ju najprej sploh nisva opazila. Ko ju končno dohitiva, se pozdravimo in Norveški par z veseljem spozna, da za petami nista slišala medveda, temveč Mateja:):). Izmenjamo še par besed, saj so naju zanimala imena otokov v daljavi, potem pa sva se vsa pametna(-ejša) odpravila dalje. Ko hodiva po čudovitem hribu, povsem pozabiva, da hodiva v breg in kar naenkrat sva 400m nad morjem. Odpre se nama dih jemajoč pogled na otočje okrog otoka Rødøya. Čeprav jih naštejeva nič koliko, jih precej niti ne vidiva, saj nama del njih zakriva 400m vertikalna stena hriba Rødøyløva, ki se dviga iz sinjemodro/turkizno obarvanega morja. Peščene bele plaže spodaj dajejo občutek kot bi bila na Baliju. Malo nama je škoda edino, ker nebo ni povsem odprto in oblaki nekoliko kazijo sliko.

Na vrhu se spet srečamo z Norvežanom in njegovo ženo. Pokaže nama otok Træna in otok, na katerega vsako leto, na točno isti dan, prileti na tistoče puffinov. Dogodek je menda prava senzacija. Ko tako prijetno debatiramo, kar naenkrat neprijetno zapiha. Nase navlečeva bundo in se spustiva v dolino. S hriba sestopiva po neki drugi poti in na nekje sredini poti naletiva na čudovit bivak. Firbčna ko kej pokukava v notranjost. Na sredini opaziva kurišče, okrog njega pa v krogu postavljene klopce. Če bi naju tu gor na gori ujela nevihta, bi v tem bivaku brez problema prevetrila. A se nama že malo mudi, saj sva že kar pozna, midva pa morava pravzaprav obiti še polovico otoka. Kot bi se nekdo pošalil na najin račun, spodaj ugotoviva, da sva 3h prezgodnja. Na voznemu redu sva namreč gledala ure trajektov za četrtek, čeprav je danes že petek in ker ob petkih pripelje na otok le en trajekt zjutraj in en pozno popoldan, sva dosebedno u riti. Vreme se namreč iz minuto v minuto kvari, midva pa praktično brez strehe nad glavo. Še kafana v pristanišču zapre svoja vrata ob 18ih, potem pa sva dobesedno na cesti:). Okupirava klopco v bližini in se sistematično lotiva praznenja ruzaka. Najprej pooblava vso hrano, ki sva si jo napakirala za sabo, potem pa za zaščito pred hladnim vetrom uporabiva še vsa oblačila, ki so čez dan ostala nedotaknjena. Minuta za minuto se vlečejo v novo in vsaka naslednja se zdi, da je šele začetek večnosti v čakanju na topel salon v trajektu. Mateju vmes celo uspe zakinkati, za razliko od mene, ki ne zatisnem niti očesa. Enostavno preveč me zebe in kar drhtim od mraza. Ob 19ih za dramatičnost okoliščin poskrbi še rosenje, ki kmalu preide v močan dež. Kajpak kako le bi bilo drugače, ko pa smo praktično sredi morja in nevihte tu zagotovo niso nobena redkost. Premakneva se pod nadstrešek pošte in v stoje prevedriva še poslednjih 45minut. Naposled vendarle dočakava trajekt in z širokim nasmeškom na licih se zapodiva proti palubi. Čeprav se v ogretem salonu začneva kuhati v vlažnih cunjah, pa nama to ni nikakršna ovira, da nebi malo počila. Oba naju zbudi šele šunder ljudi, ki začenjajo zapuščati trajekt. Zadovoljna, da smo na cilju, se izkrcave še midva. Na istem mestu kot noč poprej, si potem po utečenem kopitu postaviva šotor, na hitro skuhava večerjo in od napornega (popol)dneva mrkneva v spanec.

Še GPS sled današnjega izleta na streho otoka…
Rodoy-Rodoylova

… in datoteka za prenos: Rodoylova.gpx

Andreja