Norveška 2011 – Vågsøy, Kråkenes fyr, Kannesteinen rock, plaža Ervik (Måløy, Sogn og Fjordane)

Serijo treh zaporednih trekingov na Rimstigen, Kattanakken in Skålo prekine slabo vreme. V mojem planu B je sicer še nekaj drugih vrhov nad Nordfjordom, a se – po temeljiti preučitvi vremenske napovedi na strani norveškega meteorološkega inštituta  – http://www.yr.no/ –  izkaže, da bo poslabšanje vremena na tem delu Norveške dolgotrajnejše narave, kar pomeni, da bova v naslednjih dneh primorana potovati z vremenom, če želiva, da z meglo, dežjem/oblaki ne obtičiva na enem mestu. Premik proti Måløy-u, ki leži na jugovzhodni strani otoka Vågsøy, izkoristiva kot priložnost za morski oddih. Številne okoliške znamenitosti in predvsem – lepo vreme – ki ga na tem delu obljubja napoved, so tako dovolj tehtni razlogi, da že zjutraj pohodiva plin in se teleportirava ~110km zahodneje.

Če je v preteklih dneh veljal nek vojaški red glede vstajanja, gonjo s časom preko celega dneva, pa današnji dan zajameva drugače – s plitko žlico. Brez velikih pričakovanj pustiva, da se dan zgodi kot mu je usojeno. O soncu upava razmišljati le potiho.

Tako kot sonce, tudi energičnost tokrat ne vstane z nama. Megla nad Loenom, ki na to jutro smrdi do neba, pobere skoraj vse atome energije, ki sva jih naivno šparala za 1848m visoko Mt.Skålo, sedaj pa se je tako brez bojev usedla na listo neuresničenih planov. Z grenkim cmokom v grlu (predvsem jaz) dopoldne zapustiva Loen. Grenčico ob odhodu spira le misel na to, da jo morda osvojiva, ko se bova vračala tod mimo. Čeprav se je dan zdel že skoraj zapravljen, pa doživiva luč (beri: sonce) na koncu predora še preden dobro prideva ven iz Stryn-a.

V Måløy-u je vreme že prava poezija. Če sva še med potjo govorila, da nama je edini cilj najt eno kavarno s kulturno belo kavo, pa sva po prihodu v mesto najprej morala še vse prej drugam. Kava v danem trenutku že ni bila več tako nujna. Da sva izkoristila sonce sva najprej naredila ovinek do vasi Oppedal, ki je od centra oddaljena približno 10km in kamor sva si odšla ogledat (pre)opevani Kannesteinen rock. Plaža sama po sebi navduši bolje kot sam kamen. Zanimivost gre pripisati zgolj obliki oz. trudu oceana, ki je vanj na tisoče let butalo valove, da ga je izoblikovalo v obliko barskega stolčka. Nanj običajno spleza vsaka rit obiskovalca, a se sama ne pripravim do tega, saj ob “šanku”, kjer stoji, tankajo le hladno slano morje…

Midva žejo kasneje raje ubijeva s kavo. V vseh teh letih, odkar poletja preživim na severu, sem že izurila nos za iskanje dobrih kavarn. Tako jo sedaj raje pijem manjkrat in takrat tako, da dober okus in spomin nanjo ostaneta še, ko nje same že zmanjka. Kavam z kavomata, ki jih ima praktično vsaka bencinska črpalka, pa se že nekaj časa raje odpovem, saj je slabša kot hruševa voda ali trikrat prežgan zoc. Ravno z debato na to temo, oblizanih ustnic, oddideva dalje. Ker vreme še vedno drži, se odločiva, da skočiva še do nekega svetilnika. Po poti do tja z razlogom zgubiva nekaj uric:)…






… preden se po vrvi povzpneva na hribček nad svetilnikom, znanim pod imenom Kråkenes fyr.



Po isti poti odpeljeva dalje. V avtu predlagam še en postanek na Vestkappu, tj. najbolj vzhodni točki Norveške obale. Če že imajo v lasti Nordkapp, morajo nekje pač imeti tudi Westkapp 😉 …






Ker gre “dan” počasi h koncu, v iskanju primernega placa za šotor, zavijeva na plažo Ervik.


V bližini neobludene plaže se nakoncu utaboriva in počakava na nov dan. (se nadaljuje…)

Andreja